“Iz EU smo pridobili manj, kot bi lahko. Seveda ne gre za to, da nekdo samo dobi, nič pa od sebe ne da. Prvo vprašanje, ki se po 20 letih zastavlja, pa je, zakaj je naša država sorazmerno neuspešna pri pridobivanju evropskega denarja za razne projekte, denimo infrastrukturne idr. Slovenija vplačuje v EU, ne zna pa črpati njenega denarja,” je za naš medij ob 20. obletnici vstopa Slovenije v EU dejal mednarodni pravnik Miha Pogačnik.
S 1. majem 2004 je Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije. Od tedaj mineva že polnih 20 let. Po poročanju STA naj bi ob tej priložnosti drevi v barvah evropske zastave zažarele pomembnejše zgradbe in prostori po vsej državi. Osvetljeni bodo Tromostovje v Ljubljani, fontana in kužno znamenje na Glavnem trgu v Mariboru ter Grad Maribor, Celjski grad, Gimnazija Kranj, Rotovž v Novem mestu, dvorec Rotenturn v Slovenj Gradcu, Hočevarjev mavzolej v Krškem, prireditveni prostor Park Vista ob Velenjskem jezeru ter občinska palača na Tartinijevem trgu v Piranu. Osrednja državna proslava ob obletnici vstopa bo potekala 9. maja v Novi Gorici.
Na pobudo Evropske komisije (njihovih predstavništev) bodo praznovanja potekala po celotni EU. Na praznovanju bo poseben poudarek v desetih državah članicah, ki so se EU pridružile 1. maja 2004. Spomnimo, da je šlo za največjo širitev doslej. Poleg Slovenije so tedaj vstopile še: Češka, Slovaška, Madžarska, Poljska, Litva, Latvija, Estonija, Ciper in Malta. Pozneje, leta 2007, sta se Zvezi pridružili še Bolgarija in Romunija, leta 2013 pa Hrvaška, kar je bila doslej zadnja širitev. Slovenija je v Nato vstopila že 23. marca 2004, torej več kot mesec prej. S tem je naša država izpolnila dva ključna strateška zunanjepolitična cilja po osamosvojitvi.
Letos bosta slavnostna govornika predsednik vlade Robert Golob in evropski komisar Janez Lenarčič. Pomembno vlogo na poti v EU in Nato je imel tudi nekdanji sekretar Miha Pogačnik, ki je dal komentar za naš medij. Med drugim nas je zanimalo, kakšne spomine goji do tistega prelomnega obdobja, ali so bila njegova pričakovanja izpolnjena, kje je Slovenija po njegovem danes (bi bil lahko nov cilj pridružitev Slovenije Višegrajski skupnosti držav, kar je že predlagal češki predsednik), kaj pomeni članstvo v luči slabšanja varnostnih razmer v regiji in svetu ter ali je mogoča prihodnost Slovenije izven EU in Nata (kar si nekateri v Sloveniji, zlasti na levici, srčno želijo).
Prav tako nas je zanimalo, kako ocenjuje močan protizahodni element, ki ga poosebljata zlasti stranka Levica in dejanska, protiimperialistična vsebina praznika dneva upora proti okupatorju, ki ga uradno praznujemo 27. aprila. Za konec pa nas je zanimalo tudi to, ali šolski sistem v Sloveniji stori dovolj za ozaveščanje mladih generacij o pomenu teh dogodkov za državo in narod. Spomnimo, da je bil Pogačnik državni sekretar v letih 2000–2001 (v obdobju pred priključitvijo Slovenije EU). S področjem približevanja Slovenije EU se je dejavno ukvarjal kot državni sekretar, profesor in pravnik. Pogačnik: “Takrat ni šlo samo za EU, ampak tudi za Nato.”
“Iz EU smo pridobili manj, kot bi lahko”
“Vsi tisti, ki prisegamo na demokratične vrednote, smo bili za to, da gre Slovenija v EU.” Obenem se je pojavilo še dodatno kolateralno vprašanje – kaj bo z Natom”. Takrat so se zgodile tudi potrebne spremembe ustave. Pogačnik je tedaj sodeloval v skupini, ko je bil predsednik vlade Anton Rop za to – da se pripravijo ustrezne spremembe t. i. – danes poimenovan 3.a člen Ustave RS (da Slovenija lahko prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije – EU, kar je posledično omogočilo pridružitev Slovenije). Vedno je šlo tudi za vprašanje varnosti, Sloveniji je naposled uspel tudi vstop v zavezništvo Nato.
Pogačnik se je pohvalil, da je bil prisoten pri pisanju 3.a člena, za katerega meni, da je bil napisan zelo skrbno, da Slovenija na mednarodno organizacijo (EU) ne bi prenesla ničesar, česar si ne bi želela prenesti. Pravno je bilo določeno tudi to, da je Ustavno sodišče RS zadnji varuh državljana in nad Evropskim sodiščem.
V nadaljevanju smo se s sogovorcem dotaknili vprašanja uresničenosti pričakovanj Slovenije ob vstopu v obe povezavi. “Iz EU smo pridobili manj, kot bi lahko. Seveda ne gre za to, da nekdo samo dobi, nič pa od sebe ne da. Prvo vprašanje, ki se po 20 letih postavlja, je, zakaj je naša država sorazmerno neuspešna pri pridobivanju evropskega denarja za razne projekte, denimo infrastrukturne itd.”
“Švica ima okoli 30-krat večjo vojaško moč od Slovenije!”
“Slovenija vplačuje v EU, ne zna pa črpati njenega denarja,” je prepričan Pogačnik. Prav tako imamo po njegovem v EU premalo ustreznih, sposobnih zastopnikov (z izjemo Milana Zvera, Romane Tomc idr.). Kljub temu je pridružitev Slovenije EU in Natu pomembna. Pogačnik je ob tem posebej izpostavil Nato, saj smo postali del varnostne organizacije, ki pa v Sloveniji žal ni najbolj priljubljena. Prav tako je bil kritičen do dejstva, da Slovenija ni zmožna nameniti dovolj denarja za ustrezno vojaško opremo. “Če se greste državo, morate imeti obrambo. Če ste suvereni, morate imeti obrambo. Neka Švica ima okoli 30-krat več vojaške moči od Slovenije.” Prav je, da se je Slovenija pridružila “prozahodu”.
Pogačnika po drugi strani skrbi “nova” politika. Najbolj dejstvo, da je Slovenija naredila zelo malo, da bi se oborožila po Natovih standardih. Druga stvar pa je politični vidik – analize javnega mnenja kažejo, da skoraj polovica ljudi Natu ni naklonjena. “To je zelo nevarna igra. Slovenija se oddaljuje od Zahoda.” Slovenija financira Palestince, medtem ko “polovica Arabskega polotoka pomaga Izraelu proti palestinskim teroristom” itd. Pogačnik meni, da danes Slovenije ne bi vzeli niti v OZN niti v EU niti v Nato (s politiko Fajonove). Je pa res, da Slovenija ni “nikakršen faktor niti v Natu niti v EU niti v OZN” in se zaradi nje tako rekoč ne obremenjujejo.
Zahod žal počasi spoznava, da nismo del Zahoda
Slovenija je članstvo nestalne članice v OZN po prepričanju Pogačnika dobila “slučajno”, sicer bi ga Belorusija/Aleksander Lukašenko. Jim je pa sedaj verjetno žal, ker so dobili Tanjo Fajon. “Slovenija sicer sodi na Zahod, a dokler ne bo razčistila svojih temeljnih vrednot s področja demokracije, vladavine prava in človekovih pravic (kot jih poznamo na Zahodu), ne bo del Zahoda.” In žal Zahod počasi spoznava, da nismo del Zahoda (to se vidi na cesti, transparentih, trgih itd.). To težavo bo, kot meni Pogačnik, treba rešiti v prihajajočih letih. V nekaterih bivših socialističnih državah so imeli kontrarevolucijo oziroma oborožen upor, v Sloveniji pa tega ni bilo, zato ostajamo ujeti v leto 1945. Spomnil je še, da je Janez Janša znal kot politik izpeljati prave poteze v pravem trenutku (ko je šel v Kijev), sedaj pa potez po njegovem ni in tudi ni neke vizije.
Za konec smo se s sogovorcem dotaknili dogajanja v zadnjih dveh letih, tudi vprašanja šolstva in ozaveščanja mladih o teh prelomnih dogodkih za slovensko državo. Pogačnik: “Šolski sistem je takšen, kot je bil pred 50 leti, torej enak. Da bi vedeli, kaj točno je v šolskem sistemu, bi bilo treba natančno pregledati vse učbenike. In očitno je mladina zavedena. Ne razumem, zakaj bi nekdo, ki se ni rodil v Jugoslaviji in nima pojma, kaj je Jugoslavija bila, fantaziral, kako je bilo v Jugoslaviji lepo. Če otrok dobi informacijo, da je bilo v Jugoslaviji super (česar mu zagotovo niso rekli starši), pomeni, da je šolski sistem iztirjen! Dajte te otroke za 14 dni v Jugoslavijo, pa bomo videli!”
Domen Mezeg