Vinko Möderndorfer je že v času Šarčeve vlade zaslovel najprej kot politični agitator za davkoplačevalska sredstva, ko je na vsaki Prešernovi proslavi moraliziral in dajal lekcije, zakaj bi morali davkoplačevalci še več denarja donirati ubogim umetnikom, ki nam s svojimi skrajno levimi deli kažejo pot v svetlo prihodnost. Kasneje, v času tretje Janševe vlade, se je politično angažiral kot eden od vidnih politkolesarskih protestnikov. Zato ni čudno, da je v provladnih medijih postal osrednja figura referendumske kampanje, ki se bori, da bi bil zakon o izrednih pokojninah za privilegirane umetnike potrjen. Kot v letih 2018–2019 pa tudi tokrat razveseljuje z bizarnostmi, ki bodo nasprotnikom referenduma kvečjemu škodovali, kot pa koristili.
Njegov zadnji udarniški govor brez prave koherentnosti je Mladina celo poobjavila kot komentar dneva. Takole je zapisal:
“To je referendum po nareku kapitalizma, ki potrebuje neumnega in neobčutljivega delavca. Ta referendum je dejansko usmerjen proti slovenski umetnosti. Ljudje se bodo odločali o tem, ali kot narod potrebujemo umetnost ter umetnike ali pa nam zadostuje le ceneno veseljačenje. Umetnost je državotvorna. Vedno je bila, še posebno pa pri tako majhnem, vendar z umetniki obdarjenem narodu. Če bodo zavedeni in nahujskani ljudje glasovali proti temu zakonu, bodo glasovali proti življenju slovenskega naroda, kajti umetnost je njegova vitalna in intelektualna energija. Referendum je hkrati usmerjen tudi proti slovenskemu jeziku in proti upornemu ter razmišljujočemu duhu ljudstva, ki ga plemenitita zgolj umetnost in ustvarjalnost, nikakor pa ne komercialna zabava.”
Kaj je želel Möderndorfer povedati?
Lahko smo veseli, da obstaja Möderndorfer, ki je tako ujet v svoj krog levoumetniškega elitizma, da se sploh ne zaveda, da v resnici dela reklamo za referendum. Ne da bi se tega zavedal, jasno pove, kako si elita predstavlja umetnost. Kot posvečeno dejavnost, ki jo je potrebno privzeto financirati izključno iz davkoplačevalskega denarja – če umetnike prepustimo trgu, je to protidržavno. Le davkoplačevalsko financirana umetnost je po njegovem prava umetnost. Prav tako mora biti “državotvorna”, se pravi, mora imeti vezi s politiko in predvsem izvršilno oblastjo, kot je to postalo tradicija v Sovjetski zvezi in preostalih komunističnih državah.
Umetnost, ki je ne financiramo iz javnega denarja, je potemtakem nujno komercialna in laična – pravi intelektualizem in neodvisnost se pokaže le takrat, ko ga financiramo iz javnega denarja. Razmišljujoči duh ljudstva se torej manifestira le tako, da ga financira javnost. Umetnost po Möderndorferjevo je potemtakem posebna veja oblasti oziroma dejavnost, ki na estetski način promovira ideologijo oblasti – vsaj če je ta leva.
Brez antikapitalizma ne gre
Pri tem seveda Möderndorfer ne more mimo kritike sistema, kjer so sredstva produkcije v zasebni lasti – se pravi kapitalizma. Tu se levi umetnik spet izda in intelektualizem ter modrost povezuje izključno s socializmom, kjer so sredstva produkcije v lastni države, ki jih potem deli posvečenim partijcem. Takšno razmišljanje je eden od razlogov za upor proti eliti: referendum je med drugim tudi simbol zavračanja velike države, ki se vpleta v vse pore življenja – tudi v umetnost.
Möderndorfer je zadnje čase glavna zvezda slovenskih medijev
Če bi bile vrste pred kinodvoranami za Möderndorferjeve filme tako polne, kot je njegov urnik nastopov v slovenskih medijih, se mu ne bi bilo treba tako sramotno javno pehati za davkoplačevalskim denarjem. Zadnji teden se svaljka od ene oddaje v večinskih medijih do druge – na POP TV si ga je zaželel Miha Drozg, da je lahko tam razložil, kako se mu zdi “grozno”, da ljudje odločajo o napihnjenih pokojninah umetnikov. Na Politično s Tanjo Gobec je bil do zakona kritičen, a ne zato, ker zapravlja davkoplačevalski denar, pač pa zato, ker je “preveč strog” – motilo ga je namreč, da novi zakon zahteva, da ima kandidat poleg nagrade Prešernovega sklada še neko drugo nagrado, priznanje iz tujine, kar ga najbolj boli – zanj bi bila dovolj že samo nagrada Prešernovega sklada.
“Pozabili” omeniti, da Möderndorfer tudi izpolnjuje pogoje za konkretni dodatek
Avtorji njegove referendumske turneje pa nikoli ne omenjajo zelo pomembne malenkosti – Möderndorfer je namreč po navedbah Spletnega časopisa upravičen do zajetnega denarnega dodatka k pokojnini. Möderndorfer, ki je star 66 let, izpolnjuje vse pogoje za pridobitev dodatka. Višino pa po novem določijo tako, da k pokojnini, ki jo je umetnik zaslužil, prištejejo polovico vsote do najvišje pokojnine, ta je okoli tri tisoč evrov neto, poroča medij. Če so na POP TV uspeli v primeru “dojilje psov” Smrekarjeve omeniti, da bo med upravičenci teh dodatkov, če zakon stopi v veljavo, pa tega niso uspeli storiti v primeru Möderndorferja.
Kljub temu pa jim ne smemo zameriti. Möderndorfer je v resnici reklama proti, ne za zakon o nepravičnih pokojninah za umetnike. Kaže, v kako neprepusten mehurček je ujeta slovenska umetniška in politična elita. Kot ameriški demokrati se tudi slovenski socialisti ne zavedajo, da se je v zadnjem letu zgodil pomemben kulturni šok, kjer je skrajna levica izgubila primat nad družbenimi trendi. Uprlo se je tisto pravo, nevidno ljudstvo, ki ga Tanja Gobec in Miha Drogz ne vabita v oddaje. Referendum bo pokazal, ali je Slovenija že ujela svetovni trend, ki se je začel v ZDA.
Mitja Iršič