Predsednik Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja, Andrej Aplenc, je dal pobudo z nazivom Hate speech, da bi preko sodstva dosegli, da se ne sme uporabljati v javnosti parola “Smrt janšizmu”. Preko odvetnice vložena prijava proti več osumljencem, ki so na protivladnih protestih nosili transparente s parolo “Smrt janšizmu”, je bila s strani Okrožnega javnega tožilstva v Ljubljani zavrnjena s pojasnilom, da ne gre za kaznivo dejanje.
Z odločitvijo tožilstva se ne morem strinjati iz sledečih razlogov:
Proti takšnim pojavom v javnosti bi sodišča morala postopati. Če se tožilstvo in sodstvo izgovarjata, da za to nimajo zakonske osnove, potem jo moramo ustvariti preko zakonodajnih inštrumentov.
V Sloveniji so se zgodile po letu 1990 velike družbene spremembe, ni pa bilo v vseh strukturah obsežne obdelave preteklosti, kot so to zahtevale dane civilizacijske spremembe. Tako ugotavljamo, da mnogi izrazi nasprotnikov demokracije izvirajo še iz komunizma ali celo fašizma. Tako se na primer v verbalnem antijanšizmu artikulira odnos do samostojne, demokratične države Slovenije.
Nasprotovanje demokraciji je pri komunistih posledica globoko zakoreninjene zgodovinske izkušnje, da je bil komunizem vedno od vseh etabliranih družbenih skupin odločno zavrnjen. Ne samo s strani cerkve in kapitala, ampak ravno tako s strani delavstva, ki je iskalo in našlo rešitev socialnih problemov v, sicer odločnih bojih s kapitalom, a vedno v nekem pametnem dialogu. Da je ta pot uspešnejša od komunističnega radikalizma, se je najbolj jasno pokazalo v kapitalističnih državah, kjer je delavstvo imelo in še vedno ima, kljub vsem negativnim pojavom, vendarle višji življenjski standard, kot v tako imenovanih socialističnih državah. Absurdno pa je to, da so komunistične revolucije v svetu terjale več žrtev, kot vojne, rezultati so bili pa porazni.
Od ustanovitve so si komunisti nadeli že četrto ime
V tem kontekstu moramo razumeti tudi početje slovenskih komunistov, oziroma levih skrajnežev. Od ustanovitve leta 1937 do danes so si komunisti nadeli že četrto ime, (KPS, ZKS, SDP, SD), kljub temu je pa njihov vpliv na družbeni razvoj vedno manjši. Za današnji vpliv, ki ga še imajo, se morajo zahvaliti ravno tisti demokraciji, katero stalno napadajo. Ker ravno ta demokracija, je ob osamosvojitvi in osvoboditvi od komunizma, ravnala z njimi skoraj nerazumno humano in jih ni uspela odložiti na smetišče zgodovine.
Danes se zagovorniki komunizma zatekajo k starim, njim znanim metodam. Oni svojega nasprotnika ne poskušajo le definirati in obsoditi, ampak si ga tudi ustvarijo. Tako o svojem političnem nasprotniku ne podajo realne slike, kakšen v resnici je, ampak kakšen bi naj bil.
Jezik se lahko uporablja tudi kot orožje
Iz tega razloga moramo biti zelo pozorni na to, kakšen jezik uporabljajo nasprotniki sedanje vlade in demokracije na sploh. Jezik je namreč delujoči instrument in se lahko uporablja tudi kot orožje. Nasilje je samo subtip aktivne moči. Verbalno nasilje je destruktivna oblika izvajanja moči. Zgodi se zavestno s ciljem, žaliti drugega, izločiti, širiti klevete itd. Če poslušam in berem izjave in konstrukte levičarskih nasprotnikov vlade, dobim občutek, kot da še živim v diktaturi, kjer se ljudi stigmatizira, diskriminira in istočasno manipulira z javnim mišljenjem. Ljudi se ne oškoduje le posamično, ampak tudi kot negativni del družbe. Tako se godi na primer članom SDS, katoličanom, domoljubom, raziskovalcem komunističnih zločinov v preteklosti, borcem za samostojno Slovenijo in drugim. Tako se masivno vpliva na kolektivno zavest.
Javni mediji, ki bi naj v demokraciji širili zanesljive in resnične informacije, imajo pri nas potencial, da negativno vplivajo na razmišljanje in občutke mnogih ljudi. Saj jim večina zaupa, da odgovarjajo njihove interpretacije resnici in objektivnosti. Zato bi moral biti pri nas prvi korak v to smer, da javni mediji ne širijo takšne sovražne parole, ki vzbujajo pri ljudeh asociacije na polpreteklo zgodovino in ovirajo normalni razvoj naše družbe v vseh segmentih.
Zato ne moremo gledati na parolo kot je “smrt janšizmu”, kot na neko sicer neokusno smešenje nasprotnika. Mi vemo, kaj je pomenilo med zadnjo vojno in po njej biti označen za fašista. Komu je bil prilepljen ta naziv, je postal brezpravna oseba, izpostavljena na milost in nemilost svojega okolja. Zato ta parola ni izbrana slučajno in nepremišljeno. V njej je več eksplozivne moči, kot si mislijo tisti, ki nič ne mislijo. S sodstvom na čelu.
Franci Kindlhofer