Trumpova druga administracija je tako v levih kot desnih ameriških političnih logih vzbudila precej negodovanja v zvezi s svojo protekcionistično-izolacionistično politiko, tudi Wall Street se je odzval z ostro korekcijo delniških trgov. Gre za pogajalsko taktiko Donalda Trumpa ali za resno namero, da s carinami ustvari blaginjo? Zgodovina kaže, da carine niso gonilo razvoja – nasprotno, ostra carinska politika je proizvajalka recesij in celo stagflacije.
Zaenkrat še ni povsem jasno, kaj bo prinesla “trumponomika”. Po eni strani je Trumpova administracija že uvedla vseobsegajoče 25-odstotne carine na blago, uvoženo iz Mehike in Kanade, hkrati pa še dodatne 10-odstotne carine na blago, uvoženo iz Kitajske. Je pa nato mehiške in kanadske carine že dvakrat preložila – nazadnje do aprila.
Pri tem je pomembno, da ni povsem jasno, kaj ameriška administracija sploh želi doseči, saj so prostotržni dogovori, ki so trenutno v veljavi, delo prve Trumpove administracije. Trump s trgovinsko vojno grozi tudi EU – Washington je uvedel 25-odstotne carine na evropsko jeklo in aluminij, EU pa pripravlja načrte za povračilne ukrepe, na katere je Trump že zagrozil z 200-odstotnimi carinami na vino in žgane pijače EU. Ameriški predsednik je za aprila obljubil še dodatne carine, ki bodo prizadele EU. Videti je, kot da Trump najbližje zahodne zaveznike – vsaj kar se tiče trgovine – vidi kot sovražnike.
Le čas bo pokazal, ali gre le za kazanje ameriških mišic ali za resnične namere. ZDA si ostra pogajanja sicer lahko gotovo privoščijo – tako z EU, s Kanado kot tudi Kitajsko, saj ameriški potrošniki predstavljajo tretjino svetovne potrošnje. Vprašanje pa je, ali Trump v resnici verjame, da bo trgovinska vojna prinesla ameriško blaginjo ali pa gre za pogajalsko taktiko – ali kot špekulirajo nekateri – celo za špekulativno prodajo na kratko (t. i. “shortanje”), ki koristi nekaterim medvedje nastrojenim investitorjem na Wall Streetu.
Gre le za kazanje mišic?
Po nekaterih izjavah predsednika Donalda Trumpa, ta res verjame v to, da si bodo ZDA s carinami “kupile” prosperiteto le zase. V prvem mandatu je bilo o tem veliko govora, na koncu pa razen kozmetičnih popravkov v svetovni trgovini niso spremenili praktično ničesar (trgovinska menjava s Kitajsko in EU je ostala na podobnih ravneh kot pred tem). Bo zdaj drugače?
Vsekakor je potrebno poudariti, da zgodovinsko gledano, nobena carinska vojna v zgodovini ni prinesla zmagovalca. Izgubili so vsi: tako državni proračuni kot potrošniki držav, udeleženi v trgovinske vojne. Zakaj je temu tako?
Višji prihodki v proračun niso možni s hkratno višjo domačo proizvodnjo
Naivno gledano, naj bi carine dolgoročno poskrbele za to, da bi se proizvajalci preselili v državo, kjer so visoko carinsko obdavčeni, in se tako izognili višjim carinam. Takšna je namreč retorika Donalda Trumpa, ki jo prodaja svojim volivcem. A v tej logiki je veliko notranje nekonsistentnosti:
Trump obljublja višje prihodke v proračun in hkrati več domače proizvodnje. Obe stvari naenkrat se ne moreta zgoditi. Če bo država dobila več denarja zaradi višjih carin, to pomeni, da bodo podjetja še vedno proizvajala v tujini in uvažala v ZDA, razliko v ceni pa bodo plačali potrošniki – tako bi višje prihodke v fiskus plačevali kar sami Američani. Če pa bi res vsa podjetja začela proizvajati v ZDA – kar je že z logističnega vidika praktično nemogoče – pa se ne bi višali prihodki v proračun. Kljub temu veliko Američanov verjame, da se bo zgodilo oboje. Kaj pa posledice?
Posledice so lahko katastrofalne
Če bi ZDA zvišale carine na uvoz iz EU in Kitajske, bi to imelo več negativnih ekonomskih posledic, vključno z inflacijo, recesijo in celo stagflacijo.
Carine namreč delujejo kot davek na uvoženo blago, kar zvišuje cene za končne potrošnike kot tudi podjetja. Podjetja, ki so odvisna od uvoza, prenesejo višje stroške na kupce, kar povečuje splošno raven cen – posledica je inflacija. Carine na nemška vozila, proizvedena v Nemčiji, bi imele za posledico občutno višjo ceno za potrošnike v ZDA. Nemški proizvajalci tudi s carinami nimajo dovolj vzpodbud, da celotno proizvodnjo preselijo v ZDA.
Poleg tega so mnoga ameriška podjetja odvisna od uvoženih surovin in polizdelkov – npr. jeklo, polprevodniki, ki so se ravnokar podražili. Če ti postanejo dražji, narastejo tudi stroški domače proizvodnje, kar dodatno povečuje cene. Iluzija je torej pričakovati, da bodo evropski jeklarji proizvodnjo preselili v ZDA. Če podjetja zmanjšajo uvoz zaradi višjih carin, lahko pride do pomanjkanja surovin, ki so potrebne za proizvodnjo polizdelkov in izdelkov, kar še dodatno dvigne cene.
Zaradi inflacije in višjih cen se lahko občutno zniža zasebna (potrošniška) poraba, kar vodi v manjše povpraševanje in slabšo gospodarsko rast, višji stroški proizvodnje pa še dodatno zmanjšujejo dobičkonosnost podjetij, kar jih odvrača od vlaganj v nove projekte ali zaposlovanja dodatne delovne sile. Že to bi samo po sebi povzročilo recesijo.
Če pa EU in Kitajska še odgovorita s svojimi carinami na ameriške izdelke, bodo ti postali dražji in manj konkurenčni na tujih trgih, kar lahko močno prizadene ključne ameriške industrije, kot so kmetijstvo, proizvodnja in tehnologija. To bi poleg splošne recesije lahko povzročilo tudi odpuščanja. Dodaten faktor trgovinske vojne bi lahko bila negotovost na trgih, kar bi za sabo potegnilo več stvari: od zmanjšanja naložb, negotovosti naložbenih skladov, kjer varčujejo tudi upokojenci, še dodatno zmanjšanje zaupanja potrošnikov itd.
V res ekstremnem primeru, če bi res prišlo do reciprocitete ukrepov, kjer bi si države medsebojno zviševale carine, bi prišlo celo do možnosti staglacije – nevarne kombinacije visoke inflacije in počasne gospodarske rasti.
Centralne banke bi se našle pred nemogočo dilemo: zvišati obrestne mere za zajezitev inflacije (kar bi lahko še poslabšalo recesijo) ali jih pustiti nizke, da bi spodbudile rast (a bi s tem tvegale še višjo inflacijo).
Trump obožuje McKinleyja, ta pa je živel v nekem povsem drugačnem svetu
Čemu Trump res verjame, je zaradi trenutne kaotičnosti izjav, ki so včasih v kontradikciji ena z drugo, nemogoče napovedati.
Trump je v preteklosti že večkrat izrazil občudovanje ameriškega predsednika Williama McKinleyja – tako zelo, da je na začetku drugega mandata z izvršilnim ukazom zapovedal preimenovanje gore Denali v goro McKinley (tako se je sicer imenovala tudi izvirno).
McKinley je bil znan po svoji protekcionistični, intervencionistični in izolacionistični drži – s carinami je želel med drugim prisiliti Kanado, da se pridruži ZDA, a neuspešno oziroma celo kontraproduktivno – Kanada se je začela med njegovim mandatom bolj ekonomsko povezovati z evropskim kontinentom.
Kako uspešna je bila McKinlyjeva carinska politika, je stvar ekonomskih in intelektualnih debat – vsekakor ni poskrbela za to, da bi se proizvodnja iz tujine preselila v ZDA, a hkrati ni prinesla recesije. Je pa treba jasno povedati, da je McKinley živel v drugačnih časih – v časih pred industrijsko globalizacijo. Danes je praktično vsak izdelek, ki ga držite v rokah, sestavljen iz materialov, ki prihajajo s celotne zemeljske oble. V njegovo izdelavo pa je bilo udeleženih na ducate podjetij po vsem svetu. To ne velja le za zapletene izdelke – tudi namizni kalkulator je skupni proizvod mednarodnih trgovskih verig, katere si običajni smrtnik sploh ne more predstavljati. Teslini avtomobili, za katere Američani ponosno pravijo, da so povsem ameriški, so skoraj v 70-odstotkih izdelani iz komponent, izdelanih izven ZDA.
McKinley je živel v svetu, kjer je bila blaginja, kot jo poznamo danes, izven najbolj bujne domišljije posameznega smrtnika. Povprečen Afričan danes živi z dobrinami bolj bogato življenje, kot ga je povprečni Američan leta 1897. Blaginja, v kateri živimo, pa ne bi bila mogoča brez globalne trgovine, ki omogoča cene izdelkov zelo blizu proizvodnim stroškom – takšne cene pa omogoča le t. i. trgovina obsega (economies of scale), ki je nemogoča znotraj ene same države (tudi tako velike, kot sta Kitajska in ZDA).
Kitajska, EU in ZDA na tak način en drugega grizejo za rep in so povsem odvisne ena od druge – tudi to je bil med drugim garant 80-letnega miru. Ljudje so bili preveč zaposleni s trgovanjem, da bi se bojevali. Ruski vojaški ekspanzionizem je najbrž tudi eden izmed prikazov ekonomske impotentnosti Ruske federacije.
Carinska vojna ima potencial občutljivo ravnotežje mednarodne trgovine porušiti. Posledice so lahko še hujše od recesije, inflacije in stagflacije. Posledica bi lahko bila, da namesto ene Rusije dobimo štiri “Rusije”, ki se s tanki borijo za svoj prostor na Zemlji.
Mitja Iršič