V četrtek je bil na drugem programu RTV Slovenija predvajan dokumentarni film Požig Majde Širca, ki je nastal ob 100-obletnici uničenja Narodnega doma v Trstu in obravnava obdobje bolečih usod ljudi na Primorskem. Kot kaže, brez zavajanj pri nas gre, na kar nas je opozoril eden od naših bralcev, ki si je dokumentarec tudi ogledal. V filmu so namreč povsem napačno prikazali nekdanjega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, ki je sicer bil že večkrat tarča številnih zavajanj in podtikanj.
“Če so na Primorskem duhovniki večinoma branili slovenstvo, je ljubljanski škof leta 1943 prijavil in pognal tisoč demonstrantk, ki so pred stolnico zahtevale, da bi pri okupatorju posredoval za izpust internirancev,” je bilo mogoče slišati v dokumentarcu. O zadevi smo kontaktirali poznavalko življenja škofa Gregorija Rožmana, zgodovinarko dr. Tamaro Griesser Pečar, ki pravi, da omenjene navedbe nedvomno ne držijo.
“Včasih je bil pred cerkvijo en spomenik, ki naj bi to potrjeval, ampak to enostavno ne drži. Nasprotno, škof Rožman je demonstrantke tudi sprejel,” je bila jasna. Navedbo v dokumentarcu je označila za “fake news”. Takrat, ko so bile demonstracije, so Rožmanu po njenih besedah naprtili, da je on povzročil, da so jih odstranili. “Podtikali so mu vse sorte raznoraznih zadev, ki ne zdržijo. Kot rdeča cunja v bikoborbi je bil on vedno postavljen v ospredje.”
Veljal za velikega nasprotnika komunizma
Na vprašanje, zakaj se škofa Rožmana tako pogosto napačno prikazuje, je odgovorila, da je tako, ker je bil velik nasprotnik komunizma. Prav tako se je ta odločno zoperstavil, ker so začeli likvidirati ljudi na cesti. “Cerkev je bila tako sovražnik številka ena vse do osamosvojitve, ker je bila edina organizirana sila izven komunistične partije,” je pojasnila in dodala, da se je to sovraštvo začelo veliko prej. Že pred vojno so bili namreč spopadi na univerzi, ker je Katoliška cerkev enostavno iz verskih razlogov nasprotovala komunizmu. Gledali so med drugim, kaj se dogaja v Rusiji, in so temu nasprotovali.
Veljal za velikega domoljuba, ki se je zavzemal za ljudi
“Škof Rožman, ki je bil velik domoljub, se je zavzemal za to, da slovenski del Koroške pride pod takrat Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo, kot se je pozneje imenovala. Zaradi tega tudi na Koroškem ni mogel ostati in je prišel v Dravsko banovino in je postal ljubljanski škof. Rojen pa je bil na Koroškem. To je ozadje vsega nasprotovanja proti njemu,” je pojasnila in poudarila, da se je škof Rožman med vojno zavzemal za ljudi in je pri okupatorju neprestano prosil za internirance, zapornike, raznorazne skupine ljudi. To so tudi izdali v knjigi, da gre za več kot 1200 posameznikov, ki so jih navedli imensko, ampak številke so seveda veliko višje.
Rožman je redna tarča naslednikov titoističnega režima
Zgodovinarka Griesser Pečar je v preteklosti opozorila, da se med Slovenci težko najde posameznika, ki bi bil “tarča tako številnih laži in podtikanj, kot jih je bil deležen nekdanji ljubljanski škof Gregorij Rožman“. Rožmana se je namreč povsem lažno obsojalo, da je med II. svetovno vojno sodeloval z okupatorjem, zagovarjal nacizem in fašizem. Po navedbah MMC je pojasnila, da za oblikovanje neresnične podobe ni iskati razlage zgolj v tako imenovanem rumenem tisku, ampak tudi v “načrtnih prispevkih nekaterih publicistov in zgodovinarjev”. Ob tem je izpostavila zgodovinarja Jožeta Pirjevca, ki je zatrdil, da je Rožman blagoslovil javno hišo, ki so jo italijanski okupatorji postavili za namene svojih vojakov. Tega po besedah zgodovinarke škof namreč ni nikoli storil. Opozorila je tudi, da je kar nekajkrat prišlo tudi do objave njegovih medvojnih pridig, ki pa so bile povsem iztrgane iz konteksta ali celo povsem izmišljene.
Spomenico, ki jo je škof poslal italijanskemu visokemu komisarju v Ljubljanski pokrajini Emiliu Grazioliju, nasprotniki nekdanjega škofa po besedah Griesser Pečarjeve izkoriščajo za namene, da se ga očrni. Pri tem pa seveda ne povedo, da je bila spomenica potvorjena in nato objavljena. Nekateri tudi lažno trdijo, kako naj bi Rožman spodbujal ovajanje italijanskemu okupatorju. Na Rožmana gleda kot na dušnega pastirja. V verskem motivu vidi razlog, da je tudi maševal domobrancem na bežigrajskem stadionu. “Rožman je bil prepričan, da bodo zavezniki zmagali, a da bo boj odločen drugje, ne v Sloveniji,” je ob tem pojasnila in dodala, da se mu iz teh razlogov upor proti okupatorji ni zdel smiseln, saj bi ta tudi terjal ogromno žrtev med Slovenci. Želel si je, da bi Slovenci preživeli vojno s čim manj žrtvami. Rožman je sicer tudi pravil, da komunizem predstavlja večjo zlo od nacizma in fašizma, saj je menil, da bosta tako nacizem kot fašizem premagana, komunizem pa bo v primeru, da se bo dokopal do oblasti, tam ostal dlje časa.
Poudarja sicer, da je pri nas problem, da se nacizem in fašizem obsojata, komunističnih zločinov pa ne oziroma so ti drugorazredni. “Samo tam, kjer res ne gre drugače, se prizna, da je bilo nekaj res narobe.” V času, ko se spominjamo žrtev v Srebrnici, kjer je bilo seveda grozno, pravi, da če pa pogledamo, kar se je pri nas dogajalo po II. svetovni vojni in delno že med, potem lahko vidimo močne paralele in bi morali to obsoditi z istimi besedami.
Ana Horvat