Včeraj nas je šokiralo “pravno mnenje” Pravne mreže, ki je med vrsticami podprlo “direktno akcijo” radikalnih levičark, ki se spravile nad rekvizite protestnikov, ki so protestirali proti splavu. Ne gre za nikakršno anomalijo. Celoten slovenski politično-medijsko-civilnodružbeni establišment je podprl nasilje, če je to “družbeno pravično”. To je Slovenija leta 2023.
Inštitut 8. marec pod vodstvom vnukinje komunističnega cenzorja Boža Kovača, sicer uradni glasnik slovenske skrajne levice, je “pohvalil aktivizem mladih punc”, češ da govorimo o konstantnem boju za pravice ter da moramo vedno znova preverjati, ali so svoboščine, zapisane v ustavi, dostopne tudi v praksi. Pravijo, da so te ženske “mlade volivke, razmišljujoče osebe, ki zahtevajo preprosto stvar – da je javen prostor, park prijeten za mlade ženske, ki se vračajo z brucovanja…” Kaj to pomeni? Slovenska različica ameriškega koncepta “varnih prostorov”, kjer je prepovedano vsako drugačno mnenje od ortodoksnih skrajno levičarskih. Jasno je, kaj si želijo v “raziskovalnem inštitutu”, ki ni ne raziskovalen in ne inštitut. Popolno prepoved kakršnikoli javnih izražanj konservativnih svetovnih nazorov.
V koalicijski stranki Levica, ki v resnici vodi celotno slovensko politiko s svojo razdiralno ideologijo, se niso izneverili. Seveda so se postavili na stran nasilnih protiprotestnic. Mlade nasilne punce so primerjali kar z Roso Parks in Mahso Amini in dodali, da je reduciranje direktne akcije za obrambo svoboščin žensk kot “nespoštljive komunikacije” spolzek teren, “po tej poti lahko odpravimo tudi sufražetke kot napad na viktorijansko moralo”. Stalinistična retorika je enaka kot pri 8. marcu – cilj opravičuje sredstva.
Nasilništvo s podporo prvega človeka izvršilne oblasti
Tudi predsednik vlade Robert Golob, ki po navadi deluje kot nekakšen apostol Levice in ji sledi na vsaki ideološki točki, je mladim nasilnim aktivistkam – škandalozno – izrazil podporo, ko je zapisal: “Postaviti se za temeljne svoboščine, kot je odločanje o rojstvih svojih otrok, je dejanje poguma in odraz razumevanja demokratičnih vrednot v naši družbi. Mladi imajo svoje načine izražanja stališč in prav je, da jih pri tem podpremo.” Ja, tu smo. Predsednik vlade podpira nasilne akcije, ki želijo utišati drugače misleče.
Še bolj neposreden je bil Miha Kordiš, ki svojih očitno fašističnih tendenc sploh ne skriva: “Dialog z nasprotniki splava? Nikoli. Pravica žensk do lastnega telesa je nedotakljiva. Pika, konec, ni stvar debate. Hvala socialistkam, da so jo izborile in adijo konzervativcevm, ki bi jo vzeli.” Prav tako je kritiziral predsednico Natašo Pirc Musar, ki je mlado nasilnico odpoklicala iz svojega posvetovalnega telesa: “Da bi predsednica republike z nasprotniki splava debatirala, obrambo svobodnega rojevanja otrok pa sankcionira, je nesprejemljivo politično sporočilo in dejanje. Ni shagu nazad!”
Sporočilo je jasno. Konservativna mnenja niso le nedopustna, o njih je celo prepovedano razpravljati. Takšne strahotne izjave spominjajo na znameniti Hitlerjev citat: “Zagotovil bom propagandni casus belli (razlog za vojno). Njegova verodostojnost ni pomembna. Zmagovalca ne bodo vprašali, ali je povedal resnico.”
Pravna mreža pravno pokrila fašistoidno delovanje
Barbara Rajgelj, antikapitalistična našistična podjetnica, iz interesne sfere Pravne mreže za varstvo demokracije, je kar pozvala na ulice, rekoč, “da je vesela, da Sara Štiglic ni več del predsedničinega posvetovalnega telesa, ker je to dobra napoved za aktivizem. Iz institucij na ulice!” Ja, ena izmed pravnic iz NVO-ja, ki je pisal najbrž neustaven Zakon o RTV, poziva na ulico in pozdravlja nasilje, ki so ga uprizorile aktivistke. Kar pomeni, da ko poziva na ulice, seveda poziva k nadaljnjem nasilju proti drugače mislečim.
Sama Sara Štiglic je začutila svojih 5 minut slave. Če se je še najprej skrivala, ker je bil odpor ljudstva kar konkreten, pa je nato hitro videla, da jo bo politično-medijski konglomerat skrajne levice podprl. Nato je tudi sama nastopila zelo samozavestno, morda celo upajoč, da bo kot glavni slovenski glas skrajne levice nadomestila vnukinjo starega komunističnega cenzorja. Najprej je na Twitterju slovesno razglasila, da je razrešitev odločitev predsednice, njena odločitev pa je, da bo vedno, ne glede na to, ali bo morda ogrozila svoj položaj, delovno mesto, celo življenje, stala na strani žensk, človekovih pravic in zatiranih družbenih skupin. In dodala SF/SN enovrstičnico: “Moje telo, moja odločitev!”
Očitno je, da so mlade tako napumpali z radikalizmom, da so sami sebe dobesedno prepričali, da se borijo za svoja življenja in proti sistemu (čeprav je mogočni socialistični konglomerat medijev in politike trdno na njihovi strani). Nato je še nastopila v oddaji 24ur televizijske hiše Pop TV (ta jo zadnje čase močno promovira) in povsem pogorela s svojo togo aroganco proti mladi aktivistki Za življenje, ki jo je povsem povozila.
Nevarni časi
Živimo v času, ko je svoboda do protesta – in še širše, svoboda do izražanja lastnega mnenja – ogrožena. Oglasila se je elitna kasta, tesno povezana z bivšim avtoritarnim režimom, ki je konservativnemu delu Slovenije povedala, da mora biti tiho. A splav je le začetek. Danes ne smemo razpravljati o ubijanju otrok, ki ne bi bili nikoli spočeti, če bi mlade “moje telo, moja odločitev” aktivistke znale sprejemati bolj pametne odločitve. Jutri se ne bo smelo več razpravljati o tem, zakaj nas posiljujejo s sončnimi paneli in vetrnicami, če pa je na primeru empirično dokazano, da višajo nivo izpustov ogljikovega dioksida v ozračju. Pojutrišnjem pa ne bomo smeli več razpravljati o novi resničnosti, da zasebna pravica ni več ustavno zaščitena. Od tu, kjer smo zdaj, pa do prvih terorističnih napadov ni daleč, uči zgodovina.
Z zaskrbljenostjo lahko čakamo na sobotni shod za življenje, kjer se bodo zbrale družine z otroki v podporo življenja in njegove svetosti, na drugi strani pa bodo stali s strani oblasti nahujskani podivjani Antifa fašisti. Hitro se lahko zgodi tragedija.
I. K.