“Dejstvo je, da vladi dajejo pečat ideološko usmerjeni ljudje. Ker ni znamenitih reform, s katerimi so prišli na oblast, bodo zdaj zaostrovali tematike tisti poslanci, ki so jasno ideološko profilirani. Ostali pa capljajo in ker pač nimajo boljših predlogov, se jim pridružijo,” je za Radio Ognjišče poudaril sodelavec Študijskega centra za narodno spravo in zgodovinar mlajše generacije dr. Renato Podbersič, ki meni, da smo lahko zaskrbljeni nad tem, kaj nam bo prinesel čas. “Skače se na glavo v vodo, ne da bi preverili, kako globok je bazen.”
Vladajoča koalicija je šla v pripravo novele zakona o javnem redu in miru, katere namen naj bi bil prepoved poveličevanja nacizma in fašizma. Kritiki pa ob tem opozarjajo, da nameravajo s tem vladajoči le napadati politične nasprotnike, ki bi jih označili za fašiste, in prepovedati vsakršne spomine na domobrance, sovražnike komunistov v drugi svetovni vojni pred 80 leti; vprašljiva so torej tudi spominska srečanja v Kočevskem rogu in na Teharjah.
Ta zakon je politični zakon
Sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Renato Podbersič in predsednik Nove slovenske zaveze, literarni zgodovinar in publicist dr. Matija Ogrin sta v oddaji “Spoznanje več, predsodek manj” na Radiu Ognjišče spregovorila o omenjenem zakonu. “Glejte, ta zakon je političen zakon. Mi lahko iščemo celo plejado izgovorov oziroma utemeljitev, od filozofskih do varstvenih, ampak igra je tukaj zelo prozaična,” je prepričan Podbersič, ki v luči situacije, ko o reformah, ki jih je vlada obljubljala, ni ne duha ne sluha, očitno pa je, da se nam bližajo predčasne volitve, ki bodo verjetno drugo leto, opozarja na potrebo po mobilizaciji slovenski volivcev.
V luči odsotnosti uspehov je po njegovo priročna odločitev kulturnega boja. “Vemo, da je kulturni boj tista kategorija, ki še vedno mobilizira slovenske volivce, in v tej luči je treba gledati tudi te spremembe omenjene zakonodaje. Upam si trditi, da bolj kot se bo bližal konec mandata oziroma čas predčasnih volitev, bolj se bodo te teme zaostrovale,” je poudaril Podbersič.
Ogrin meni, da želi koalicija s tem zakonom predvsem “izrecno našteti vse skupine, to je domobrance, vaške straže, celo jugoslovansko vojsko v domovini in druge formacije, ki so se tako ali drugače zoperstavljale komunistični revoluciji” in jih izrecno obsoditi, domnevno kot kolaborantske organizacije. Meni, da je to srčika stvari. Oni po njegovo hočejo pravzaprav “črno na belem izrecno obsoditi vsakršen odpor proti komunistični revoluciji in ga kriminalizirati in to je nekaj zelo divjega in drastičnega”. Ob tem je spomnil, da tega niso storili nobeni prejšnji zakoni, ki jim po domače rečemo “Bavcovnovi zakoni”. Ti so namreč ravnali bolj v rokavicah: žrtve komunizma se je izključilo iz veljave zakonov in se jih postavilo v nek pravni vakum, da se jih ni videlo.
Prezir je s tem dobil svoj zakon v Sloveniji
Poudaril je, da je prejšnja generacija komunistov vedela, kakšna je resnica, ampak so to v bistvu zavračali in pač manipulirali s tem po svoje. Medtem ko pa se mu zdijo mlajši bolj agresivni. Po njegovo slednji sploh ne vedo ali pa vedo pomanjkljivo, površno, kaj se je dogajalo. Predvsem pa imajo “neizmerno slo po oblasti, neizmerno slo po obvladovanju in za njih je resničnost nezanimiva”.
“Njih pravzaprav ne brigajo ti strašni zločini, oni v tem vidijo predvsem velikansko sredstvo za manipulacijo in hočejo pravzaprav zla dejanja z zakonom tako rekoč zanikati in drastično kriminalizirati žrtve, uboge vaške stražarje, domobrance, ki jim je bila storjena tako huda stvar, da so bili njihovi domovi napadeni, njihove družine izpostavljene najhujšemu in so se potem morali v sili razmer pač braniti in sprejeti orožje, na žalost od okupatorja.” Po njegovo se tukaj lahko obžaluje predvsem to, da so sploh bili napadeni in postavljeni v smrtno nevarnost s strani komunistov. Naravnost strašna obsodba se mu zdi, da se jih želi z zakonom označiti za kolaborantske skupine, ki so sodelovale z okupatorjem pri okupaciji slovenskega ozemlja. Meni sicer tudi, da je zakon nastal zaradi radikalnega prezira do žrtev in slovenske realnosti. “Lahko bi rekli, da je prezir s tem dobil svoj zakon v Sloveniji. Ta prezir bo povzročil nove hude napetosti v Sloveniji,” je prepričan.
Zakaj nismo zmožni obsodbe komunizma?
V oddaji so se lotili tudi vprašanja, zakaj nismo sposobni obsodbe komunizma. Podbersič je uvodoma spomnil, da se je komunizem poskušalo obsoditi že v preteklosti. A dandanes še vedno nismo sposobni obsoditi divjanja komunistov, ki so šli zmagovito iz druge svetovne vojne. Generacija, ki je to “doživela in se je v glavnem že poslovila, je imela po njegovo nek občutek za resnico ali pa je vsaj podtalno, subtilno čutila, kaj je prav”. Povsem drugače pa je pri njihovih naslednikih, pri stranki Levica in pa stranki SD. V zvezi s slednjo stranko je spomnil, kako so se vidni predstavniki celo klanjali Borisu Kidriču, človeku, ki je bil odgovoren za masovne poboje v majskih in junijskih dneh leta 1945. Torej en razlog, da je temu tako, je po njegovo, da vladajo njihovi neposredni nasledniki.
“Seveda je to povezano tudi z ugledom, družbeno močjo in imovino. Cel kup nevladnih organizacij se napaja iz tega kotla,” je še izpostavil Podbersič in dodal, da gre za “rdečo buržoazijo, rdeče plemstvo”, kot je to dejal srbski disident Milovan Đilas. “Človek je razočaran, da je kaj takega možno v Evropski uniji, ki je nastala iz preseganja delitev iz preteklosti. Pri nas tega očitno nismo sposobni. Stvar je jasna, gre za jasen ideološki podton, ki poskuša ponovno slovenske volivce speljati še enkrat več na led.”
Zakon vsebuje kopico kontradiktornih reči
Zakon je tik pred predstavitvijo v parlamentu. Nova slovenska zaveza pa pričakuje javno debato. Ogrin je v zvezi s tem izpostavil, da civilna družba kot vabljeni gost sodeluje pri drugem branju. Povedal je, da so se obrnili na stranko SDS, da bodo vabljeni kot društvo, ki ga ta zakon utegne zelo prizadeti. Upajo pa tudi na nastop ostalih društev, ki ob 16. maju pripravljajo slovesnost spomina na žrtve komunizma (Vseposvojitev, Prebudimo Slovenijo, Lipa sprave). Zdi se mu pomembno, da se javno sliši tiste, ki menijo, da naši “pobiti niso bili kolaboranti, niso bili nehvaležni sinovi domovine, ampak spoštovanja in časti vredni sinovi in hčere, ki so skušali ohranjati osnovni red dotedanje slovenske katoliške kulture”.
Zakon, ki bo po besedah Ogrina sprejet, vsebuje kopico kontradiktornih reči, zlasti pravno nedoločenih. Kot je pojasnil, ta ignorira celo vrsto deklaracij parlamentarnih skupščin Evropskega sveta in Evropskega parlamenta. “Mislim, da so vsaj štirje pomembni dokumenti, ki so jih evropske ustanove sprejele glede tega, da je treba razgrajevati dediščino komunizma, da je potrebno odstranjevati totalitarne simbole, da so vsi trije totalitarizmi enako obsodbe vredni in se je treba truditi zlasti za odpravo dediščine komunističnega režima, ki je najdlje trajal in je povzročil največ žrtev.” Meni, da so dokumenti Sveta Evrope in Evropskega parlamenta dovolj jasni, ampak ta zakon jih popolnoma ignorira oziroma je v nasprotju z njimi.
Podbersiču se sicer zdi nekako sramotno, da se pogovarjamo o tem, kdo iz preteklosti bo prepovedan, po drugi strani pa nismo sposobni pokopati 3450 pomorjenih in izkopanih iz brezna pod Macesnovo gorico. “Ti posmrtni ostanki fantov in mož še vedno ležijo v Kočevju na deponiji v lokalnem komunalnem podjetju in čakajo, da se jih bo ustrezno nekje pokopalo,” je spomnil in dodal, da na pokop čaka tudi približno 50 pobitih Romov v Iški.
“Kdor na javnem kraju poveličuje, zagovarja ali spodbuja nacistično ali fašistično ideologijo, nosi, obeša, razkazuje, vzklika, izvaja, distribuira, objavlja ali kako drugače uporablja pozdrave, himno, pesmi, zastave, uniforme, znake, parole oz. gesla ali druge oznake ali simbole in z njimi povezana avdio vizualna gradiva, ki so značilni za fašizem in nacizem ter njune kolaborantske organizacije iz časa II. svetovne vojne ter s tem povzročijo vznemirjenje ali razburjenje ali občutek ogroženosti, se kaznuje z globo od 1000 do 2500 evrov,” se glasi eden od členov zakona in ob tem se pojavlja vprašanje, če se prepozna v sklopu tega tudi spominsko slovesnost v Kočevskem rogu, kjer se zapoje “domobranska himna”. Ogrin je v zvezi s tem uvodoma pojasnil, da je v tem zakonu ogromno takih stvari, ki so irelevantne v smislu, da ne veljajo za nikogar v Sloveniji. “Nihče namreč po moje ne izobeša svastike in uporablja hitlerijanskega pozdrava,” je izpostavil in spomnil, da so se pred nekaj meseci pojavili provokatorji, pa tedaj policija, ki bi jih lahko legitimirala, ni ukrepala. “Kdo je bil tam zadaj? Ravno po tistem dogodku naj bi klicali poslance iz koalicije in jih pozvali, da naj nekaj naredijo.”
Pustili so si, da lahko udarijo ali ne udarijo, če hočejo
Ogrin meni, da so predlagatelji “namerno pustili precejšnjo dozo arbitrarnosti, samovolje”. Del, “ki so značilni za prepovedana gibanja”, se mu zdi ključnega pomena. “Kdo je tisti, ki bo odločal, ali je pesem značilna za eno od teh skupin ali ne,” je problematiziral in dodal, da bo to prepuščeno samovolji nekega inšpektorja. “Pustili so si škarje in platno v rokah, posebej s tisto dikcijo na koncu, “da če v javnosti to nekdo izvaja in če je s tem povzročil vznemirjenje,” je izpostavil in dodal, da lahko oni sami tja pošljejo neko “svojo skupino, ki se bo čutila prizadeto, ogroženo, napadeno in potem bodo lahko rekli, ‘vidite, tukaj ste povzročili javno ogroženost, vznemirjenje itd.’ …” “Pustili so si, da lahko udarijo ali ne udarijo, če hočejo.” To se mu zdi značilna “globoka manipulatorska poteza, je daleč stran od nekega pravega lex zakona”, čeprav bi moral biti zakon jasen in nedoumen glede tega, kaj dopušča in kaj ne. “To pa je politikantska mišolovka.”
Grozna perverzna igra, madež in izdajstvo je, da se jih pokoplje kot izdajalce
“Ponosni nasledniki komunistov želijo imeti v rokah zakon. Če pa v zakonu o javnem redu piše, da so bili to kolaboranti in so sodelovali pri okupaciji Slovenije, potem jih lahko nazadnje pokoplje. To se mi zdi najhujši učinek. Mogoče se bodo na koncu celo sprijaznili s tem, da do tega pokopa pride, ampak da se naj jih pokoplje kot izdajalce,” je izpostavil in dodal, da je to grozna perverzna igra in izdajstvo, grozen madež. Meni, da je vredno razmisleka, “ali ni morda bolje, da se s pokopom teh ubogih, izmučenih kosti počaka še 50 let”.
Ker se na slovesnosti v Kočevskem rogu zapoje “domobransko himno”, je Podbersič v zvezi s tem izpostavil, da domobranci sicer uradne himne niso imeli. “Imeli so neko pesem, zelo narodno čutečo, imenuje se “Oče, mati, bratje in sestre”, ki se jo izvaja kot neke vrste himno, ampak to nikoli ni bila uradno domobranska himna,” je pojasnil in dodal, da bo arbitrarno od nekega inšpektorja ali nekega samozvanega človeka, ki se bo tam znašel, odvisno odločanje o tem, ali bo ta pesem zdaj lahko uporabljena pri nekaj slovesnosti. “Zakon seveda prinaša več težav, kot jih rešuje,” je prepričan Podbersič.
Na vprašanje, kaj se nam je zgodilo v 30-ih letih, da smo bolj obrnjeni proti 70-im letom 20. stoletja, kot da bili povezani z osamosvojitvijo, demokracijo, je Ogrin pojasnil, da so ti razlogi kompleksni. “Nekaj je gotovo k temu prispeval splošni mentalitetni trend sodobne kulture, mentaliteta sodobnega sveta, ki je površinska, potrošniška, porabniška, ki se ne zaustavlja ob globokih temah, zlasti ne vprašanjih trpljenja in zla, ki je povezano s trpljenjem. Vse to je tuje sodobnemu človeku, ki je površen, hiter in hoče uživati in v tem smislu obvladovati svoje življenje, da ga bo lahko čim bolj izkoristil.” A čeprav to po njegovo velja za celo Evropo, so denimo na Češkem že leta 1993 sprejeli zakon, ki je prepovedal češko komunistično partijo in jo razglasil za kriminalno organizacijo. Kot je izpostavil, tega mi nismo naredili v tistih ključnih 90. letih po osamosvojitvi, ko je bila zgodovinska priložnost, da bi z ustrezno zakonodajo povedali, kaj je pretekla oblast storila, kakšni so bili njeni zločini in da bi se s tem zakonom te zločine obsodilo, jih odklonilo in bi se potem lahko šlo naprej. “Dokler nismo sposobni neke samorefleksije, notranje in znotraj naše slovenske družbe, mislim da ni upanja in bodo taki in podobni predlogi, o katerih danes debatiramo, verjetno še prihajali v slovenski parlament,” je prepričan Podbersič, ki verjame, da predlagatelji še “niso izčrpali vseh možnosti, pametnih in neumnih, ki jih majo na mizi, za zastrupljanje in ideološko deljenje slovenskega naroda”.
Martin Premk, ki velja za enega od avtorjev zakona, je pri predstavitvi zakona citiral filozofa Bertranda Russella, “da se fašizem in nacizem začneta tako, da najprej navdušita butaste, potem pa odstranita pametne in da je vsak poskus poveličevanja zločinskih ideologij treba zatreti v kali”. Na vprašanje, če “so torej tisti, ki se zbirajo v Kočevskem rogu, na Teharjah, butasti”, je Ogrin odgovoril, da bi Premk verjetno na to odreagiral, da “nimajo slabih namenov in da želijo ustaviti ekstremiste”. “Ampak zakon je narejen tako, da lahko udari v razne smeri, tudi da poseže in udari na pietetno in lepo duhovno zasnovano slovesnost, kot je kakšna od teh.” Ogrin meni, da še sami ne vedo, kaj mislijo. Ne nagiba se k temu, da gre zadaj za teorijo zarote, mnogo slabih stvari se namreč po njegovo zgodi zaradi neumnosti, nespoštovanja realnosti. Premišljeno pa se mu zdi, da želijo s tem zakonom zakonsko obsodbo vseh, ki so bili proti revoluciji. “Vse drugo je stvar praktičnega političnega presojanja.”
“Dejstvo je, da vladi dajejo pečat ideološko usmerjeni ljudje,” pa izpostavlja Podbersič. “Ker ni znamenitih reform, s katerimi so prišli na oblast, bodo zdaj zaostrovali tematike tisti poslanci, ki so jasno ideološko profilirani. Ostali pa capljajo in ker pač nimajo boljših predlogov, se jim pridružijo. Kaj bo prinesel čas, smo lahko zaskrbljeni,” je navedel in opozoril, da se skače na glavo v vodo, ne da bi se prej preverilo, kakšna je globina bazena.
Ž. N.