Evtanazija, postopek, ki ga je pred stoletjem do vrhunca izpilila nacistična Nemčija, danes v Sloveniji dviga veliko prahu. Podporniki trdijo, da gre za nujnost, medtem ko pobijanju ljudi iz kateregakoli vzroka nasprotuje vsa medicinska stroka. Predsednik Slovenske medicinske akademije prof. dr. Pavel Poredoš opozarja, da tak zakon ustvarja prostor za zlorabe, saj ne obstajajo primerna varovala. Enako pa velja tudi v tujini. “V Belgiji in na Nizozemskem se zlorabe dogajajo tudi v eni tretjini primerov,” je opozoril in dodal, da se je na Nizozemskem pred štirimi leti pogostost usmrtitev pred dopusti povečala za več kot 20 odstotkov, kar pomeni, da so se svojci želeli znebiti starejših.
Zaradi katastrofalnih izkušenj iz prve polovice 20. stoletja, ko so predčasno končevali življenja, za kar je bilo odgovornim sojeno na Nürnberških procesih, so bili legalni precedensi za preprečitev ponovitve teh dejanj vključeni v ženevske konvencije. Danes se očitno vračamo k legalizaciji evtanazije, ki je v nasprotju z etičnimi kodeksi zdravništva. Prof. dr. Radko Komadina, dr. med., predsednik Slovenskega zdravniškega društva (ZDS), je na tiskovni konferenci pristojnih na Zdravniški zbornici Slovenije pojasnil, da so se zdravniki po vsem svetu, z namenom, da se to nikoli več ne bi zgodilo in da ne bi nikoli več noben zdravnik sodeloval pri takšnih dejavnostih, zavezali spoštovati človekovo življenje in spoštovati tudi principe poslanstva zdravniškega poklica.
Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Bojana Beović je povedala, da se zavedajo, da zdravniki niso odločevalci, saj ima družba temu namenjene demokratične mehanizme, so pa dolžni na podlagi vsakodnevnih izkušenj s trpečimi in poslavljajočimi ljudmi podati svoje mnenje. Temu je pritrdil tudi predsednik Slovenske medicinske akademije prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med, in dodal, da je to mnenje nujno, saj so zakon v glavnem pisali ljudje (z eno izjemo), ki niso zdravniki in se morda nikoli niso srečali s smrtjo. “45 let zdravniških izkušenj imam, do nedavnega sem dežural tudi na urgenci, in niti enkrat samkrat me ni noben bolnik zaprosil, da naj mu dam injekcijo, da bo umrl.”
Beovićeva pa je naslovila številne argumete predlagateljev, kot so naprednost zakona in avtonomija bolnika. “Že profesor Komadina je omenil evgeniko, ki je pred sto leti veljala za napredno, kasneje pa se je izkazalo, da gre za veliko zablodo človeštva. Zelo je potrebno biti previden, ko se kakšno tako spremembo ocenjuje kot napredno. V bistvu o tem, kaj se bo zgodilo, ne odloča bolnik, ampak komisija. In člani komisije se lahko zaradi poklicne usposobljenosti ne spoznajo na stanje,” je opozorila. Zakon je prav tako izredno široko pisan in dejansko nagovarja starejše kronične bolnike ter invalide, ki pa se bodo seveda na ta način, to bo od družbe tudi pričakovano, zatekli v postopek, kot ga predvideva zakon, namesto da bi družba nudila pomoč in bi krepili neko medgeneracijsko sodelovanje, je še povedala.
Med evtanazijo in opustitvijo zdravljenja obstaja velika razlika
Da bi zakon ustvarjal nevarni zakonski precedens pa meni tudi predsednik komisije za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč, saj sta družba in medicina nepreklicno povezani, zato bi to lahko imelo negativni etični vpliv na družbo, kar smo lahko videli tudi v preteklosti. Komentiral pa je tudi argumentacijo predlagateljev, ki govorijo o evtanaziji v terminalnih fazah, ko je govora o paliativni oskrbi. A med evtanazijo in opustitvijo zdravljenja obstaja velika razlika. “Ko opustite zdravljenje bolnik umre naravne smrti, pri evtanaziji pa ga usmrtite.”
Poredoš je mnenja, da zakon zdravniku zapoveduje umik od zdravniškega poslanstva varovanja bolnika in ga postavlja v vlogo rablja. Po njegovo tak zakon ustvarja prostor za zlorabe, saj ne obstajajo primerna varovala. Niti v tem zakonu, niti pri podobnih zakonih v tujini. “V Belgiji in Nizozemski se zlorabe dogajajo tudi v eni tretjini primerov. Še ne podatek iz Nizozemske je zelo zanimiv, in sicer, da se je pred štirimi leti pogostost usmrtitev pred dopusti povečala za več kot 20 odstotkov.”
Kot pravi Komadina pa ne smemo pozabiti še dveh problemov, ki si ga niti država niti zdravstvo ne moreta privoščiti. “Eno je evtanazijski mobing, drugo je “organ trafficking” (preprodaja organov), ki je podobno donosen kot “texsas oil industry” (naftna industrija v Teksasu)”. Obstaja pa seveda tudi pravni vidik, saj 120. in 115. člen Kazenskega zakonika prepovedujeta pomoč pri samomoru in evtanaziji, kar je sporno saj predlog zakona veleva zdravnikom delovanje v postopku. Seveda pa je še tukaj vprašanje ustavnosti. Prof. dr. Štefan Grosek, predstojnik Katedre za medicinsko etiko na ljubljanski medicinski fakulteti je opozoril, da Ustava RS v 17. členu govori o nedotakljivosti človeškega življenja in sicer, da je človekovo življenje nedotakljivo in da v Sloveniji ni smrtne kazni. “Z evtanazijo pa mi tukaj nekoga obsodimo na smrtno kazen”, je bil kritičen.
Končno mnenje zdravniških organizacij kljub nekaterim izjemam posameznih zdravnikov je zato jasno in soglasno – nasprotovanje zakonu – saj so že proti osnovnemu principu umora oziroma pomoči pri samomoru pri nekomu, ki za to zaprosi. Voljč pa je še dodal, da bi v primeru sprejetja zakona, zagotovo prišlo do reakcije s strani zdravništva, saj bi šlo za vsiljevanje izvajanja storitve, ki ni v skladu z njihovim kodeksom.
N. Ž.