RTV Slovenija vedno bolj zaznavamo kot problem v medijskem prostoru in vse bolj je jasno, da je treba ukrepati. Na Ministrstvu za kulturo zato že pripravljajo zakon, ki bo odpravil nekatere pomanjkljivosti. Ne vem natančno, kako bo ta zakon koncipiran, je pa več kot očitno nujen. Najbrž se bo moral dotakniti organizacije, vloge notranjih organov zavoda, poseči v način urednikovanja in seveda v kadrovsko strukturo tako po obsegu kot tudi po profilih zaposlenih ter seveda tudi v financiranje. Skratka to našo javno medijsko hišo čakajo nujne odločilne spremembe.
Seveda nisem strokovnjak za medije, mojo pozornost je vzbudilo nekaj drugega. Na državni proslavi ob dnevu državnosti se je zgodil varnostni incident, pri katerem ima vsaj del zaposlenih več kot očitno zelo prste vmes. Ker sem se na svoji poklicni poti okrog trideset let tako ali drugače ukvarjal z varnostnimi vprašanji, se čutim dovolj kompetentnega, da ta res nenavaden pojav pokomentiram.
Nekoč, zadaj že skoraj davno tega v devetdesetih prejšnjega stoletja, sem vodil varovanje ameriškega sekretarja za obrambo Donalda Rumsfelda v Sloveniji. Pri varovanju smo se dolgo pred dogodkom usklajevali na različnih naslovih, kjer sem moral do pike pojasniti vsak ukrep in “kaj, če” situacije. To so predvidene situacije, za katere mora biti izdelan načrt reagiranja, vključno z umikom varovane osebe z mesta ogrožanja. V območje varovanja je bil strogo odrejen način vstopanja in tja nismo spustili kar vsakega, ki bi to želel. Celo novinarje smo označili, da smo točno vedeli, kje se gibljejo. Pa ne le zato, pomembno je, da varnostna služba ve, kdo je novinar. Tem je namreč dovoljeno malo več in vsak njihov gib ni takoj sumljiv, saj delajo v interesu javnosti, pri tem pa uporabljajo najrazličnejše naprave: od kamer, žepnih kamer, do mikrofonov in diktafonov, po katerih ves čas segajo v žepe. Pri kom drugem so ti gibi veliko bolj sumljivi. No, te ukrepe in predvidene reakcije sem moral pokazati in predstaviti tudi vodji spremljajoče ameriške varovalne ekipe. Z mojim načrtom se je skoraj v celoti strinjala (bila je ženska, majorka po činu). Malenkosti sva uskladila v desetih minutah.
Varnostni načrt in bedasti Zlatko
Napisal sem, da je novinarjem in snemalni ekipi dovoljeno nekoliko več. Ko sem delal opisan načrt, sem se srečal s problemom, o katerem želim danes pisati. Vedel sem od kod (iz katere medijske hiše) prihaja posamezen novinar, nisem pa vedel o njih praktično ničesar več kot le nekaj osebnih podatkov. To je v redu, želel pa bi si, da bi na tako pomembne dogodke prihajali le preverjeni. V svoji karieri sem namreč naredil na stotine preverjanj oseb in podjetij in bili bi presenečeni na kaj vse naletiš pri tem opravilu. Nekateri pač niso vredni zaupanja. Pri preverjanju gre namreč ravno za to – preverja se ali je nekdo vreden zaupanja.
Na dan državne proslave ob dnevu državnosti se je zgodil varnostno zanimiv dogodek/incident. Po proslavi smo lahko gledali posnetek, ki je krožil po socialnih omrežjih. Na tem posnetku se jasno vidi, da je za reportažnim avtomobilom Radia televizije Slovenije in morda tudi v njem, na ugoden trenutek prežal znani raper Zlatan Čordić – Zlatko, ki je zadnje čase še bolj znan kot eden vidnejših in po obnašanju najbolj bedastih protestnikov.
Megafoni so odveč
Ne morem trditi, da je bila glede na notranji red RTV kakorkoli formalno storjena kršitev ekipe, ki je zadolžena za reportažni avtomobil, nedvomno pa sem prepričan, da bi morali še enkrat proučiti pravila, ki se jih morajo držati tovrstne ekipe na podobnih prireditvah. Ta pravila ne morejo biti pravila televizijskih hiš, se jih pa morajo držati. Po moji oceni gre za varnostno vrzel, ki bi lahko v prihodnje služila še za kaj mnogo hujšega. Zlatko jo je izkoristil za vdor na prireditveni prostor z megafonom v roki in preko njega postavil vprašanje predsedniku republike na kaj je lahko v Sloveniji ponosen. Kasneje je neumno pojasnjeval, da je to storil, ker je isto vprašanje postavil že po drugi poti in nanj ni dobil odgovora. Ne vem kako si on to predstavlja, ampak težko si je predstavljati, da bi predsednika vsem retardiranim odgovarjala na tovrstna vprašanja. Varovanja prireditev so nujna tudi zaradi takih, ki jim na noben način ni mogoče vtreti pravil v razum.
Da zaključim. Naslednjič bi se kaj lahko zgodilo, da bi na ta način na prireditev vdrl nek drug posameznik ali skupina s kakimi drugimi nameni. Tokrat je šlo nedvomno vsaj za eklatantno kršitev javnega reda in miru, kar morda koga še ne skrbi, a kot rečeno, to je lahko šele začetek. Tudi teroristi potrebujejo nekoga, ki jim omogoči izvršitev akcij. Tudi zdrava pamet narekuje, da bi vsak dobronameren pod pogojem, da je sposoben zdrave presoje ob pojavu kogarkoli z megafonom v roki na robu prireditve, poklical varnostnike. Prireditev ima namreč ozvočenje in TV prenos. Megafoni so povsem odveč.
Na podlagi vseh znanih okoliščin torej logično sklepam, da so vsaj posamezniki iz ekipe RTV Slovenija sodelovali s tem divjim Balkancem, ki mu država kot kulturnemu delavcu plačuje prispevke. To pa je že druga tema.
Davorin Kopše