Borut Pahor, Milan Kučan, Janez Stanovnik, Dejan Židan, Karl Erjavec, Vesna Györkös Žnidar, Anja Kopač Mrak, Alenka Bratušek in Zoran Janković so bolj znana imena romarjev na kraj zločina nad vaščani Dražgoš. Mnogi med njimi so nosilci mitologije komunistične partije v Sloveniji. Našteti so bili ob množici drugih zanesenjakov, ki še vedno časti laž in brezbrižnost do resnice, v avditoriju železobetonskega kolosa med govorom Lare Jankovič.
Lara Jankovič: “Danes, ko je javno, tudi s strani vlade, podprta korupcija, nepotizem, kraja in goljufija, dobro živijo samo kriminalci.”
V svojem ideološko začinjenem govoru je Jankovičeva pričakovano izrekala z zgodovinsko resnico skregana sporočila in med drugim obsodila “poveličevanje in rehabilitacijo” domobranstva, pljunila po spravnih prizadevanjih in bila kritična do vladajočih, ki do zdaj takšne prepovedi rehabilitacije domobranstva niso uzakonili.
Da bi pa komunistični ideološko prežgani kruh kupila tudi raja, je dodala še zadnje čase zelo popularno “samokritiko” obstoječe oblasti, kamor spada tudi sama: “Sploh pa, čas bi že bil, da bi nehali z ideološkimi razdvajanji in se raje ukvarjali s sedanjostjo, ki trenutno nima svetlega pogleda v prihodnost. Danes, ko je javno, tudi s strani vlade, podprta korupcija, nepotizem, kraja in goljufija, dobro živijo samo kriminalci.”
Slovenski stockholmski sindrom – V kolikšni meri smo se identificirali s komunističnim agresorjem?
Obnova spomenikov komunističnih zločinov in vsakoletne orgije po krajih narodovega trpljenja pričajo o bolezni slovenskega duha. V nekem smislu je to podobno znani zgodbi s Švedske, ki je prišla v učbenike policijskega in psihološkega usposabljanja. Zgodilo se je avgusta 1973, ko se je v Stockholmu Jan Erik Olsson, ki je bil na kratkem izpustu iz zapora, odločil, da z brzostrelko v roki oropa banko Kreditbanken. Policijsko posredovanje je bilo na začetku brez uspeha, saj je ropar enega policista takoj ranil, nato pa priredil pravo roparsko zabavo, med katero je moral drugi policist peti pesem Lonesome Cowboy.
Švedska javnost in policija sta bili na nogah, saj je bančni rop nepričakovano prerasel v pravo dramo s talci. Ugrabitelj je policiji nenehno pošiljal svoje zahteve. Poleg denarja je zahteval še neprebojni jopič, dve pištoli, hiter avtomobil in prihod svojega prijatelja Clarka Olofssona. Ko je Olssonu prišel pomagat prijatelj, sta v trezor zaprla štiri mlade bančne uslužbence. Talci so bili lačni in žejni, verjetno tudi v smrtni nevarnosti, pa vendar so se vseeno čustveno navezali na svoja ugrabitelja in se upirali policiji. Policisti tega vedenja niso mogli razumeti, zato so pozneje prav po tem dogodku psihološko motnjo istovetenja z mučiteljem poimenovali stockholmski sindrom.
Psihiater Frank Ochberg, ki je sodeloval v akciji reševanje talcev, je strokovne ugotovitve strnil v identifikacijo z agresorjem. Od takrat je stockholmski sindrom ime za psihološki pojav, ko žrtev razvije čustveno navezanost na ugrabitelja.
Zakon zločina: strah žrtev je močno orožje
Med švedskim primerom bančnega ropa in stanjem v Sloveniji (zlasti še po osamosvojitvi) je več vzporednic, ki jih vidi tudi Lara Jankovič v stavku: “Danes, ko je javno, tudi s strani vlade, podprta korupcija, nepotizem, kraja in goljufija, dobro živijo samo kriminalci”. Resničen stavek, čeprav ga je izrojena levica plasirala z namenom utiranja poti levičarskim “novim obrazom”.
Vsi vemo, kaj se v Sloveniji dogaja, pa narod kljub temu vedno znova naseda lažnim levičarskim prerokom. Podobnost slovenskega bančnega ropa, ki je doživel vrh v trikratni dokapitalizaciji in milijardnem pranju terorističnega denarja, s švedskim primerom je morda več kot zgolj simbolna, hkrati pa je tudi ironična, saj je stockholmski sindrom dobil ime prav po bančnem ropu. Tudi naša država pod oblastjo častilcev dražgoškega kulta spominja na duhovni, čustveni in fizični rop, v katerega smo vsi vnaprej privolili. Hinavsko sprenevedanje vladajočega rdečega plemstva, ki narod ideološko in na vse načine deli za potrebe privilegijev in finančnega izčrpavanja, bo moral ustaviti narod na volitvah.
Franci Donko