Po predčasnih državnozborskih volitvah je jasno, da bo oblikovanje nove vladne koalicije izjemno težavno, saj tako ena kot druga politična stran nimata trdne večine. Je pa jasno, da ima največjo legitimnost za oblikovanje nove vlade zmagovalec volitev, predsednik SDS Janez Janša.
V ponedeljek in torek so bili prešteti še glasovi iz tujine, ki pa rezultata predčasnih državnozborskih volitev niso bistveno spremenili. SDS je samo še povečala prednost pred drugimi.
SDS velika zmagovalka volitev
Še pred dvema ali tremi meseci se je zdelo, da je Slovenska demokratska stranka pod vodstvom Janeza Janše precej oddaljena od zmage na prihajajočih državnozborskih volitvah. Po posojilni aferi v začetku letošnjega leta so ji namreč javnomnenjske ankete kazale drugo, po nekaterih anketah pa celo tretje mesto. Nekateri politični »analitiki« tako z leve kot desne so zato Janšo že odpisovali in pošiljali v politični pokoj. A SDS pod njegovim vodstvom je prestavila v »višjo prestavo« in z dobro vodeno volilno kampanjo, ki je vključevala tako klasične prijeme (jumbo plakati, panoji s plakati kandidatov, hoja od vrat do vrat …) kot moderne pristope (kratka in jasna sporočila, programska infografika in kratki filmčki na socialnih omrežjih), vse bolj prepričljivo nagovarjala volivce. Pri tem sta ji pomagala tudi jasen program in vsebina, ki ju ta stranka ima in že vsa leta odločno zagovarja. Nekoliko bolj so poudarjali samo nekatere teme, ki so v zadnjem času bolj aktualne in žgoče, na primer problematiko zdravstva, slovenstvo in znova naraščajoče migracije z Bližnjega vzhoda in iz Afrike, ki se bližajo Sloveniji po balkanski oziroma po t. i. mošejski poti čez Bosno. SDS je pomagala tudi konstruktivna drža, ki jo je pokazala v odnosu do drugih strank na desni sredini, in državniški nastopi njenega predsednika Janše na predvolilnih televizijskih soočenjih.
Če je še pred dvema mesecema Lista Marjana Šarca vodila v večini javnomnenjskih anket, je s približevanjem volitev in predvolilnimi nastopi postajalo vse bolj jasno, da je njen predsednik Marjan Šarec programsko in idejno prazen, tretjeuvrščeni predsednik SD Dejan Židan pa programsko neizrazit in nespreten. Začele so se delati t. i. škarje, kar pomeni, da je SDS začela podpora naraščati, LMŠ in SD pa padati. In približno mesec dni pred volitvami so se škarje pozitivno razprle za SDS, ki se je praktično po vseh anketah začela vzpenjati, LMŠ in stranka SD pa padati in izgubljati javnomnenjsko podporo. V finišu volilne tekme se je to samo še stopnjevalo, kar se je odrazilo na volitvah, saj je SDS zmagala z veliko, zgodovinsko prednostjo.
Rahel napredek Nove Slovenije
Nova Slovenija pod vodstvom Mateja Tonina je predvolilno kampanjo smiselno in pametno zastavila, saj ni več nasedala prišepetovalcem z leve in iz lastnih vrst, ki jo stalno ščuvajo, da se mora distancirati od SDS in njenega prvaka Janeza Janše, ampak je v kampanji delovala povezovalno in predstavljala svoj program, ki je na nekaterih področjih (na primer pri gospodarstvu, odnosu do splava itd.) še bolj »desen« kot pri SDS. Jasno je namreč, da NSi z napadi na Janšo ne pridobiva novih volivcev, ampak si oži volilno bazo.
Med lansko predsedniško kampanjo so tako levi komentatorji in ustvarjalci javnega mnenja “peli hvalo” takratni predsednici Ljudmili Novak, ji dajali prostor v režimskih medijih, da je lahko vsakokrat znova zlila svoj žolč na prvaka SDS, a je seveda niso volili. Seveda, po načelu “deli in vladaj”. In na volilni dan je Novakova doživela fiasko, ki jo je stal vodenja stranke, saj je nasedla prišepetovalcem, ki so jo prepričevali, kako dobra je, zatorej bo izvoljena za prvo predsednico Republike Slovenije. Šok je bil potem zanjo toliko večji …
NSi je na predčasnih volitvah v primerjavi s prejšnjimi izboljšala volilni izid. In zakaj ni dobila več mandatov? Zakaj jih ni dobila recimo deset, kolikor si jih je želel predsednik NSi Matej Tonin? Seveda je to stvar posebne analize, a dejstvo je, da je pojav Liste Marjana Šarca, ki jo vodi človek, ki je kot komik Serpetinšek simboliziral in ironiziral podeželskega posebneža, odvzel glasove tako desni kot levi strani. Morda še največ prav NSi. Znano je namreč, da Marjan Šarec ob nedeljah bere berila v domači šmarski cerkvi, hkrati pa na partizanskih proslavah veselo prisega na revolucionarna izročila t. i. narodnoosvobodilnega boja. Skratka, v sebi združuje zmes desnega in levega populizma, če nekoliko poenostavimo.
Polom Združene desnice in SLS
Pred volitvami je bilo jasno, da bo na povolilno dogajanje pomembno vplival rezultat manjših strank. Za oblikovanje desne, pomladne vlade bi bil nujno potreben uspeh (prestop parlamentarnega praga) strank Glas za otroke in družine, Nove ljudske stranke Slovenije in Slovenske ljudske stranke. Glede na to, da so javnomnenjske ankete vsem tem trem strankam kazale bolj ali manj slabo podporo oziroma jih skoraj niso zaznavale, je bilo edino smiselno povezovanje med njimi. Dana je bila racionalna in tehtna ideja, naj se povežejo in oblikujejo skupno listo, ki bi bila garancija za njihov vstop v državni zbor. V to sta privolila predsednik stranke Glas za otroke in družine Aleš Primc in predsednik Nove ljudske stranke Slovenije Franc Kangler in osnovala skupno listo pod imenom Združena desnica. Temu pa je nasprotoval predsednik SLS Marjan Zidanšek, ki je samozavestno trdil, da se “SLS vrača v državni zbor”. Vendar se je pri tem uštel, saj so razprtije, ki smo jim bili priča v preteklih letih v SLS, in politika izključevanja opravile svoje. Žal se je pred tem Združena desnica “zaštrikala” pri vložitvi kandidatur in ženskih kvotah, SLS pa na volitvah s svojo neprepoznavnostjo, morda s še preveč novimi in neznanimi obrazi ter premalo odločnim zavzemanjem za podeželje.
Skupna in pravilno vložena lista vseh treh strank bi nedvomno nosila pozitivno sporočilo, ki bi se na volitvah odrazilo z vstopom v državni zbor in z najmanj petimi, šestimi ali celo več poslanci, kar bi močno spremenilo sestavo državnega zbora, saj bi bil s tem politično veliko bolj uravnotežen, hkrati pa bi bilo veliko več možnosti za sestavo desnosredinske vlade. Nedvomno so minule volitve draga šola za vse tri stranke, ki se bodo morale v interesu Slovenije, pomladne strani, dolgoročno med seboj povezovati in se ne izključevati, če bodo želele politično preživeti.
Po drugi strani pa je v državni zbor za las prišla Jelinčičeva Slovenska nacionalna stranka, ki je politično gledano nekakšna mešanica »desnega in levega populizma«.
Nezaupnica dosedanji vladni koaliciji
Na politični sredini in tranzicijski levici z rezultati volitev ne morejo biti zadovoljni, saj so vse tri stranke dosedanje vladne koalicije (SMC, DeSUS in SD) dobile manj glasov kot zmagovita SDS. Prav tako z rezultatom ne more biti zadovoljen kamniški župan Marjan Šarec s svojo LMŠ, saj je dobil krepko manj glasov kot na lanskih predsedniških volitvah in tudi precej manj, kot so mu kazale ankete še dva meseca pred volitvami, ko se je zdelo, da je na dobri poti, da postane s svojo stranko “novih obrazov” absolutni zmagovalec kot leta 2011 Zoran Janković ali leta 2014 Miro Cerar. Tako pa je zbral kar polovico glasov manj kot Janša. Pravzaprav je poraženec volitev, saj prave legitimnosti za vodenje vlade nima. Hud poraz je doživel tudi Miro Cerar, saj se je podpora njegovi SMC skrčila za okoli 70 odstotkov. Poraženec volitev je tudi Dejan Židan, ki se je že videl na mestu predsednika vlade, a s svojo stranko ni presegel niti deset odstotkov. Vodilni predstavniki njegove stranke na volilni večer razočaranja tako niso mogli skriti. Podobno je s predsednikom DeSUS Karlom Erjavcem, ki je dosegel najslabši rezultat, odkar vodi stranko. Sam se niti v parlament ni uvrstil. Podobno velja za predsednico SAB Alenko Bratušek, ki pa ji je uspelo s pomočjo režimskih medijev vsaj stranko spraviti v parlament.
Za povezovanje, ne izključevaje
Prejšnji četrtek je predsednik republike Borut Pahor napovedal, da bo predsedniku SDS Janezu Janši kot predsedniku zmagovalne stranke poveril mandat za sestavo nove vlade. Janši bo po njegovih besedah podelil mandat, ker mora biti zmagovalcu volitev dana možnost, da upraviči najvišjo podporo pri ljudeh. »To krepi zaupanje ljudi v demokracijo in dela postopek oblikovanja vlade jasen in razumljiv.« Po Pahorjevem mnenju je najbolje, če zmagovalcu volitev uspe tudi sestaviti vlado. »Seveda vlado lahko sestavi tudi kdo drug, a iz izkušenj vemo, da je to druga najboljša možnost,« je dodal. Kot je pojasnil, si želi, da bi bila Slovenija politično stabilna, zato upa, da bo postopek oblikovanja nove slovenske vlade potekal čim bolj gladko. Je pa Pahor pojasnil, da če bi se izkazalo, da obstaja neka druga večina mimo Janše in SDS in izkazuje sposobnost, da oblikuje vlado s potrebno podporo poslancev, se bo Janša znova oglasil pri njem in tudi uradno ne bo sprejel mandatarstva. Janša je to potrdil in dodal, da nima smisla zavlačevati s postopki, če se izkaže, da ima nekdo drug večino za sestavo vlade, saj se s tem nič ne pridobi: “Bom pa z zanimanjem prebral program, ki bo za tistimi podpisi.” Janša se je predsedniku Pahorju zahvalil za konstruktiven neformalen pogovor in tudi za poziv k sodelovanju. Kot je dejal, so v SDS z rezultati volitev zadovoljni, res pa je, da je tokrat v državni zbor prišlo devet strank. “Imamo situacijo, ki je posledica našega izkrivljenega proporcionalnega volilnega sistema,” je med drugim poudaril. Takšna situacija pa narekuje pristop, pri katerem so k oblikovanju vladne koalicije povabljene vse stranke, je dodal. In tako bo tudi ravnal, če mu bo tudi formalno podeljen mandat za sestavo vlade. Vsi bodo dobili vabilo z nekaterimi programskimi izhodišči, je napovedal. “Skušali bomo sestaviti koalicijo za Slovenijo, ne koalicije proti Marjanu Šarcu, Dejanu Židanu ali Miru Cerarju,” je ob tem poudaril predsednik SDS Janša in pojasnil, da bodo osnova za sestavo te koalicije programski odgovori na ključne izzive, za katere mislijo, da so ta čas pred Slovenijo. Skratka, zmagovalec volitev Janša si želi koalicije, ki bo delala za Slovenijo!
“Zavezništvo poražencev”?
No, kljub temu pa obstaja realna možnost, da “zavezništvo poražencev” sestavi novo vlado, katere glavni motiv je, da vlade ne bi vodila SDS in njen predsednik Janez Janša. A postavlja se vprašanje, kako bi Marjan Šarec vodil tako razdrobljeno koalicijsko vlado (sestavljalo bi jo najmanj šest strank), saj za to nima ustreznih izkušenj, ne avtoritete, ne skupnega pozitivnega razvojnega programa. Poleg tega pa bi bila v taki vladi kar dva nekdanja premierja (Miro Cerar in Alenka Bratušek) in dva, ki sta se na premierskem položaju že videla (Dejan Židan in Karl Erjavec), a ga niti približno nista dosegla. Vsi skupaj pa na Šarca kot nekdanjega komika in podeželana gledajo podcenjevalno in se iz njega norčujejo. Veliko bolj kot na desnosredinski strani, kjer gojijo večjo naklonjenost do slovenskega podeželja. Priča smo trku med urbanim in ruralnim. Poleg tega bi taka koalicija potrebovala še Levico, ki pa je protisistemska stranka, ki gradi na cenenem levičarskem populizmu venezuelskega tipa, zagovarja izstop Slovenije iz severnoatlantskega zavezništva, ukinitev Slovenske vojske in “umik žice z meje”, kar pa je v današnjih nevarnih geopolitičnih časih enako političnemu samomoru oziroma samouničenju slovenske nacionalne države.
Metod Berlec, Demokracija