Uvodoma se iskreno opravičujem vsem delavcem v represivnih organih (policiji, tožilstvu, sodstvu), ki profesionalno in pošteno opravljajo svoje delo. Moja kritika leti na posameznike ali skupine znotraj represivnih organov, ki pod taktirko zakulisnih akterjev globoke države izvajajo umazane in nezakonite poskuse političnih umorov nasprotnikov slovenske tranzicijske levice in s tem po krivem mečejo slabo luč na celotne represivne organe.
V prejšnjem sistemu so komunisti na vse ključne položaje v družbi namestili svoje zaupne ljudi v oblastnih in represivnih organih, medijih, šolstvu, znanosti, kulturi, civilni družbi in drugje. Z demokratizacijo jim je pomladna stran nekajkrat nekoliko premešala štrene v oblastnih organih, na drugih družbenih položajih pa se z vstopom Slovenije v tranzicijo stvari niso bistveno spremenile. Komunisti so v svojih rokah obdržali glavne vzvode realne družbene moči in jih spretno zlorabljali, da se obdržijo na oblasti. Naj v nadaljevanju navedem le nekaj najbolj odmevnih primerov.
Jurovski Dol kot največja sramota slovenske demokracije
Naj začnem z že skoraj pozabljenim največjim madežem slovenske demokracije, to je s še nerazčiščenim političnim umorom Ivana Krambergerja na predvolilnem shodu v Jurovskem Dolu pred prvimi predsedniškimi volitvami v samostojni državi leta 1992. Predvolilne ankete so mu namreč napovedovale približno 20-odstotno podporo. Očitno pa je moral nedolžni človek umreti, da je lahko levica znova zasedla predsedniški tron. Pri tem bi lahko celo rekli, da je bilo v Sloveniji tudi pol stoletja po krvavi revoluciji na oblast še vedno mogoče priti tudi z umorom.
Dolga serija poskusov sodnega in medijskega političnega umora Janeza Janše
V tem poglavju se bom omejil samo na nekaj najbolj kričečih poskusov sodnih in medijskih umorov nasprotnikov slovenske levice, predvsem Janeza Janše. Po podatkih medijev je bilo sicer proti njemu vloženih več kot sto ovadb, za kar pa v tem sestavku ni prostora. Da ne omenjam primera novinarja Mira Petka, nekdanjega župana Franca Kanglerja, pa “kolesarjenja” in kolesa na Trgu republike, zažiganja Janševe lutke in vzklikov “Ubi Janšu”, pa Zvjezdana Radonjića, čiščenja “janšistov” pod Golobom in tako naprej. Prve pogrome zoper Janšo je napovedala že podtaknjena, politično montirana diverzija obveščevalne službe v aferi Depala vas, ki ga je zrušila s položaja obrambnega ministra.
Potem je Milan Kučan tik pred volitvami leta 2008 sprožil svoj umazani “veliki pok” z afero Patria, pospremljeno s strahovito obrekovalno kampanjo, s čimer je bil Janša zaradi domnevne, a lažne in z ničimer dokazane korupcije pribit na sramotilni steber, ne da bi se mogel pravočasno in učinkovito braniti ali oprati. Tako je lahko Borut Pahor, takratni Janšev politični tekmec, pri tej prevari nastavil svojo vrečo in z lahkoto zmagal. Leta 2010 je sledila repriza, ko je neodvisno sodstvo tik pred lokalnimi volitvami proti Janši vložilo obtožni predlog v zadevi Patria ob novi spremljajoči huronski obrekovalni kampanji proti njemu. Nato je isto sodstvo “po naključju” razpisalo obravnavo v zadevi Patria znova tik pred državnozborskimi volitvami leta 2011 in Janšo spet postavilo na pranger. Stvar je dosegla vrhunec leta 2014, ko so Janšo nekaj tednov pred volitvami enostavno strpali v zapor.
Visoko etični Miro Cerar, veliki pravni strokovnjak in tedanji Janšev politični tekmec, si je ob tem morda malo zatisnil nos in pogledal stran, a je hkrati potuhnjeno nastavil svojo vrečo in hinavsko pokasiral rezultate te kričeče umazane sodne rabote. In ko je bila sodba na višji inštanci pričakovano razveljavljena in vrnjena v vnovično obravnavo, je sodišče izvedlo svoj poslednji umazani pravosodni manever in pustilo, da stvar zastara, tako da bi na Janši ostal nerazčiščen madež. Velika evropska varuhinja slovenske demokracije Sophie in ‘t Veld pa je ob vsem tem gledala stran in v Slovenijo ni poslala nobene preiskovalne komisije. Tako sodi afera Patria med v nebo vpijoče šolske primere ali prave “bisere” zlorabe sodstva v politične namene in bi morala najti mesto v šolskih učbenikih vseh evropskih pravnih fakultet. Bolj primitivnega poneumljanja nas, navadnih državljanov, si rdeče mafijsko zakulisje ni moglo izmisliti. Zloraba na zlorabo, laž na laž, prava politična greznica. Veliko si dovolijo. Vodilni del tranzicijske levice, ki je v tem času vedril na slovenski politični sceni in potuhnjeno molčal ob vseh teh sodnih zlorabah, ki bi bile v čast tudi Putinu, se je izkazal za pravo prašičjo farmo, le da so si njeni člani nadeli demokratične maske.
Iz medijev smo tudi izvedeli (Domovina.je, 2. 10. 2020), da je Specializirano državno tožilstvo zoper Janeza Janšo in druge udeležence domnevnega spornega posla z zemljiščem v Trenti vložilo obtožnico. Afera Trenta je namreč že na svojem začetku, ko je bila šele medijsko lansirana v javnost (2011), učinkovito pomagala zrušiti drugo Janševo vlado. In kazalo je, da je deset let kasneje postala spet priročno sredstvo za sprijene zakulisne akterje globoke države za rušenje tretje Janševe vlade (2020), potem ko so vsi drugi prijemi velike protijanševske ofenzive odpovedali (napad na SMC in DeSUS, blatenje vlade v tujini, mali puč v stranki DeSUS, zloraba medijev idr.).
Janša je namreč leta 1992 kupil v Trenti v bližini avtokampa tik ob Soči parcelo s površino 15.600 m2 z manjšim zazidljivim delom. Zanjo je plačal 1,32 milijona tolarjev, kar bi bilo 22 tisoč švicarskih frankov. Trinajst let kasneje, leta 2005, je zemljišče prodal podjetju Eurogradnje za 31,4 milijona tolarjev oz. 131.000 evrov, ta pa naprej Imosu za 146.000 evrov. Vmes je Imos šel v stečaj, stečajni postopek je bil uveden leta 2014, navedeno zemljišče pa je postalo del stečajne mase. Nato ga je uradna cenilka ocenila na. samo 17.655 evrov, kar naj bi zbudilo sum goljufije, iz česar je potem izšla obtožnica. Istega leta je bilo zemljišče prodano na javni dražbi, ki se je začela pri izhodiščni ceni 17.655 evrov. se Ob velikem zanimanju dražiteljev se je zemljišče prodalo najboljšemu ponudniku Damjanu Podjedu za 127.500 evrov. Slednji je po dveh letih parcelo prodal naprej za 140.000 evrov. Obtožnica naj bi Janšo bremenila pridobitve sporne premoženjske koristi, ker naj bi zemljišče prodal za bistveno več, kot ga je ocenila cenilka. Obremenila naj bi tudi ostale posrednike v tej kupčiji, in sicer odgovorne osebe v Eurogradnjah in Imosu ter celo Damjana Podjeda, vendar iz navedb v medijih nisem zasledil nobenih podrobnosti v zvezi z obtožnico posrednikov. Veliko znakov pa je, da bi lahko bila obtožnica posrednikov maska oziroma kolateralna škoda tega novega sodnega pogroma zoper Janšo.
Komentator zgoraj navedenega spletnega portala je pri tem še ugotovil, da je bila cena, po kateri je Janša prodal parcelo, povsem skladna s takratnimi cenami na zemljiškem trgu, kar je v svojem tekstu tudi dokazal s številnimi podatki iz nepremičninskih oglasov za vasi Trenta in Soča. Posebej je opozoril, da je namreč Posočje “v zadnjih desetletjih postalo oboževana turistična destinacija, kjer cene zemljišč dosegajo vrtoglave vrednosti”.
Ob dejstvu, da so se pristojni organi s tem domnevno spornim poslom začeli znova ukvarjati 15 let po tem, ko je bil sklenjen, se je po komentatorjevem mnenju težko znebiti občutka, da je bilo to nekako povezano s tem, da se je Janša, potem ko je Šarec vrgel puško v koruzo, znova (tretjič) zavihtel na oblast. Temu se je pridružil tudi spletni portal Požareport (2. 10. 2020) s kričečim naslovom “Trenta iz naftaline, Janšo obsodili šele po 15 letih, vendar ravno ob pravem času, ko opoziciji ne gre in ne gre”.
A to še ni dovolj, saj se pravda kot jara kača vleče naprej in naprej v čas, ko zaradi polomije vladnega projekta “Golob” znova diši po volitvah, morda celo predčasnih. Tako je Janša tudi v tej aferi ob prizadevni pomoči dominantnih medijev kar naprej pribit na pranger, in to spet in spet “po naključju” pred volitvami. Ni čudno, da je pred kratkim opozoril, da nam, če se bo to nadaljevalo, ne preostane drugega kot UPOR.
Milan Gregorič