Na današnji dan pred enim letom je Slovenija postala drugačna. Od države, ki je skoraj v vseh pogledih prekašala evropsko povprečje razvoja, uspešnosti s spopadom s koronavirusom, od države, kjer so novi projekti rasli kot gobe po dežju, v državo, kjer državljani trepetajoče čakajo na naslednjo “domislico” oblastnikov, da jih ne bi preveč udarila po žepih, pa tudi državo, kjer voditelji evropskih strank premiera aktivno obtožujejo korupcije in vmešavanja v medije. Pred enim letom smo na valu protikoronskega nezadovoljstva in mainstream medijske podpore dobili volilno zmago nove instant stranke Gibanja Svoboda. Od tistih – za skrajne levičarje – evforičnih časov, do danes se je marsikaj spremenilo, Gibanje Svoboda pa je, čeprav je takrat grozila, da bo postala nov LMŠ, praktično že politično truplo, kot tudi njen predsednik.
Potencialna koalicija Roberta Goloba je že pred volitvami napovedovala turbosocializem: od davka na premoženje in nepremičnine, do višjih davkov na plače (z ukinitvijo dohodninske reforme Janševe vlade) kot tudi domislic o delavskemu samoupravljanju, ki so marsikoga navdale z jugoslovansko nostalgijo.
Čeprav marsikomu ekstremnost napovedi ni bila všeč, je Gibanje Svoboda vendarle volil – zakaj? Ker so bili užaljeni, da med pandemijo koronavirusa (tako kot drugi državljani EU) niso mogli v lokalni bife na kavico. Zamera do prejšnje vlade je bila velika – čeprav je ta delala dobro. Je pa tak vzorec bil značilen po vsem svetu. Praktično vse vlade so v koroni izgubljale, marsikateri analitik pravi tudi, da je Donald Trump izgubil predvsem zaradi pandemije.
Bogata tradicija novih obrazov
Slovenija pa ima že tako bogato tradicijo volivcev, ki gredo periodično na led s pomočjo medijsko izgrajenih obrazov vzporednega mehanizma. Rezultat je bil po svoje predvidljiv, čeprav je koncentracija celotne levice v praznih svobodnjakih vendarle bila delno presenečenje tudi za analitike in merilce javnega mnenja. Konec koncev le nekaj mesecev prej nihče v Sloveniji ni vedel, kdo je Robert Golob, pa tudi njegovi nastopi v predvolilnih soočenjih so bili tako bizarni in banalni, da je povprečen razumnik razmišljal, da se bo volivcem priskutil – a ne. Protikoronski pogrom je bil premočan.
In kaj smo dobili?
-
- vlada je razveljavila Janševo dohodninsko reformo, kot je obljubila pred volitvami in povprečnemu državljanu na leto do 2025 ukradla vsaj 1000 evrov;
- kohezijsko črpanje evropskih sredstev, kjer smo bili prej med rekorderji v učinkovitosti, se je praktično ustavilo, tako da smo danes na repu vseh držav EU;
- Ljubljana je postala zdravstveni Caracas – ljudje so se v obdobju dihalnih obolenj drenjali pred vrati Zdravstvenega doma Ljubljana, saj je manjkalo družinskih zdravnikov, ki jih je odgnala Jankovićeva direktorica (minister za zdravje je še do danes nemočen);
- napovedale in preklicevale so se reforme – zadnja, kjer smo državljani bojda “narobe razumeli”, je bila davčna reforma;
- na stopnji preklica so mandatne kazni proti divjaškim vandalom, ki so v času pandemije pustošili po Ljubljani;
- premier se je večkrat globalno osramotil: enkrat s tem, da je kot zdravilo za korono predlagal sonce in morsko vodo, pa tudi, ko je užalil Ukrajino, rekoč da “nobena stran v konfliktu ni pripravljena spustiti orožja”;
- tudi ministrica za zunanje zadeve je večkrat med vrsticami koketirala s fašistično Rusijo in celo izjavila, da si ne predstavlja evropske varnostne strukture brez Rusije (ter tako postala zvezda ruskih režimskih portalov);
- vmes smo z na stotinami milijoni dokapitalizirali milijarderske državne energetike družbe, ki so prej dolgo tolkle velike dobičke;
- inflacijo je vlada medtem želela zajeziti s komično “košarico živil”, kar je sprožilo salve posmeha in prezira;
- vlada nam grozi, da nam bo dodatno obdavčila drugo vozilo in vstop v prestolnico, pa tudi prepovedala prodajo novih in uvoz rabljenih vozil na fosilna goriva;
- vsi “ulični bojevniki” politkolesariata so bili že na sestanku s premierjem in aktivno sooblikujejo vladno politiko;
- oblast, ki si je eno od svojih priritet zadala digitalizacijo, je uvedla ponovno obvezno tiskanje papirnatih računov;
- vmes so se oblastniki obnašali “po oblastniško: predsednica DZ je letela na koncert na Dunaj 300 kilomerov proč, premier je brutalno obračunal z vodstvom policije (tako zelo, da je zaradi kadrovskih pritiskov odstopila ministrica za notranje zadeve), minister za zdravje je grozil zdravnikom in jim napovedal izdajo tajnih afer;
- ministrica za zunanje zadeve in predsednica DZ sta vsaka s svojo ekipo zganjali afriški turizem tudi v deželah, kjer streljajo homoseksualce – to je bil res izviren poklon politiki približevanja jedrnim državam;
- proračunska luknja je eksplodirala in “s tehničnim rebalansom”, ki je razkril, koliko nas bodo zares stala nova ministrstva, dosegel magično mejo 3.000.000.000,00 evrov deficita, čeprav evropske institucije grozijo, da je čas deljenja helikopterskega denarja mimo;
- vladna koalicija brutalno obračunava z mediji: na eni strani s preiskovalnimi komisijami, ki targetirajo specifične medije (med njimi tudi našega), na drugi strani z zakonskim poskusom popolne podreditve javnega zavoda RTV Slovenija (ki ga je ustavno sodišče zaenkrat zaustavilo);
- vlada na zahodu razlaga, da podpira jedrsko energijo, doma pa se na vse pretege trudi zaustaviti drugi blok krške nuklearke in namesto tega promovirati “sončno energijo” (kakšno presenečenje, da je precejšnji del vlade skupaj s premierjem aktivno zasebno-poslovno udeležen v tej industriji).
Bomo še enkrat nasedli?
Če povzamemo: v le desetih mesecih smo se spremenili iz povprečne evropske države (ki visoko kotira na lestvicah ekonomske in socialne učinkovitosti), v balkansko greznico, kjer se preganja novinarje, podreja javne zavode in policijo, kjer vlada korupcija, klientelizem in našistični korporativizem, na drugi strani pa so ljudje vsak dan vidno revnejši. Robert Golob je bil 24. aprila 2022 nova zvezda slovenske politike, leto kasneje je že politično truplo, medtem ko strici iz ozadja aktivno iščejo njegovega manj ekscesnega naslednika.
A tudi tokrat bo šlo le za estetsko zapakiran paket z isto vsebino: kako iz ljudi izčrpati čim več in sredstva prečrpati v tri vire: korupcijo, podkupnine za skrajno leve NVO-je in drobtinice za bazen revnih volivcev, ki verjamejo v sen socialistične prosperitete in se jih da uspešno podkupiti z drobtinicami. Le od zdrave pameti Slovencev je odvisno, ali si želijo novega stričevskega Goloba ali namesto tega politika evropskega in svetovnega kova.
Andrej Žitnik