Državni zbor je sprejel novelo zakona o parlamentarni preiskavi, ki pomembno spreminja ravnotežje med parlamentarnim nadzorom, sodno vejo oblasti in ustavnimi varovalkami. Zakon ureja način ustanavljanja preiskovalnih komisij, pravila njihovega delovanja ter možnosti sodnega nadzora nad začetkom in potekom preiskave, ter tako parlamentarnim preiskavam daje resnično težo – prej so bile namreč pogosto zgolj politične predstave za javnost. Seveda so se v bran levi opoziciji, ki utegne biti preiskovana, takoj zbrali člani t. i. “civilne družbe” (beri: skrajno levih nevladnih organizacij in drugih javno-upravnih rentnikov), ki so začeli širiti že skoraj folklorne očitke o “avtoritarnem preobratu”.
Parlamentarne preiskave so v demokracijah orodje, s katerim poslanci preverjajo morebitne zlorabe ali nepravilnosti (npr. v politiki, državnih podjetjih ipd.). Nova novela omogoča, da se preiskava začne hitreje, brez da bi jo takoj ustavilo ustavno sodišče, spreminja pravila, kdo lahko sedi v preiskovalnih komisijah in kdaj je kdo iz njih izločen, ter omejuje nekatere možnosti, da bi posamezniki ali institucije z različnimi pravnimi postopki zavlačevali ali ustavljali preiskave.
Nova ureditev za lažjo in hitrejšo preiskavo
Po novi ureditvi se preiskava lahko začne lažje in hitreje, tudi če se kdo obrne na ustavno sodišče. Prej je bilo v določenih primerih mogoče, da je ustavno sodišče postopek ustavilo že na začetku. Ustavno sodišče sicer ostaja pomembno, vendar njegova presoja avtomatsko ne “zamrzne” preiskave. To pomeni, da se preiskava lahko nadaljuje, medtem ko sodišče še odloča. Dodatna sprememba se nanaša na sestavo preiskovalnih komisij: spremenjena so pravila o tem, kdo lahko sodeluje in kdaj se kdo izloči zaradi konflikta interesov ali drugih razlogov. Namen je zmanjšati možnost, da bi politične večine s procesnimi manevri blokirale delo komisij. Spremenjena so tudi pravna sredstva za tiste, ki jih komisija obravnava ali razreši – kritiki pravijo, da je zaščite manj, zagovorniki pa, da je sistem bolj učinkovit in manj zapleten. Prej so pravna sredstva pogosto povzročila pat pozicijo, kjer se postopki niso mogli zaključiti niti v več letih, preiskovalne komisije pa do konca mandata niso prišle do vsebinskih ugotovitev.
Prav tako novela posega v pravila sestave in delovanja preiskovalnih komisij. Spremenjene so določbe o izločitvah članov zaradi domnevnih konfliktov interesov, kot tudi pravna sredstva, ki jih imajo posamezniki ob razrešitvi iz komisije. Po pojasnilih zakonodajalca gre za odpravo situacij, kjer so politične večine s proceduralnimi manevri onemogočale delo preiskovalnih teles.
Zagovorniki zakona zato trdijo, da bo parlament lažje in hitreje raziskoval zadeve političnega kriminala in nepravilnosti v državnih podjetjih. Poudarjajo, da je cilj novele odpraviti dolgotrajne blokade parlamentarnih preiskav, ki so v preteklosti pogosto nastajale zaradi takojšnjih ustavnosodnih zadržanj. Po novem se postopki lahko začnejo hitreje, medtem ko se ustavnosodna presoja izvaja vzporedno in ne več nujno kot pogoj za začetek dela komisije. Podporniki zakona dodajajo tudi, da je bila dosedanja ureditev pogosto uporabljena za zavlačevanje preiskav, kar je zmanjševalo učinkovitost parlamentarnega nadzora nad državnimi institucijami.
Politične hiperbole o avtoritarnem preobratu
Skupina državljanov, povezana z nekdanjimi člani “Odbora za varstvo človekovih pravic” (od tega odbora so danes ostali predvsem skrajno levi aktivisti), je napovedala začetek zbiranja podpisov za referendum o noveli. Po njihovem mnenju zakon odpravlja temeljne varovalke pravne države in odpira prostor političnim zlorabam.
Med podpisniki so med drugim Franco Juri, Pavel Gantar, Spomenka Hribar, Gregor Tomc, Igor Vidmar, Rastko Močnik in Vlado Miheljak. Trdijo, da novi zakon “ustrahuje, javno linča in politično obračunava z vsakim, ki se mu zoperstavi” ter da spreminja parlamentarno preiskavo v “orožje za nadlegovanje opozicije, novinarjev, akademikov in civilne družbe”. Podpise zbirajo prek spletne strani politicnapolicija.si. Pri tem se jim je pridružil tudi agitator t. i. “Glasu ljudstva” Jaša Jenull, s svojimi ocenami o “janšistični policiji”.
Pomagaj zbrati 2500 podpisov proti janšistični politični policiji!https://t.co/cNKKHvutIC pic.twitter.com/3KAXjz8UV1
— Petkova Propagandna Poročila (@PPPorocila) May 27, 2026
Zanimivo je, kako usklajeni so v retoriki, kot da jih usmerja isti agitprop generalštab. V osnovi gre za politično akcijo “upora”, saj bodo raziskovani pretežno politiki. Ravno zato so noveli nasprotovale opozicijske Svoboda, SD, Levica in Vesna, zdaj pa so jim na pomoč prišli njihovi “uličarji” oziroma, kot sami sebe imenujejo, “civilna družba”. Politične stranke govorijo presenetljivo podobne stvari kot njihova ulična mreža: tudi oni trdijo, da odprava varovalk in ustavnosodne kontrole omogoča zlorabe parlamentarne preiskave ter da novela odpravlja sodno varstvo za člane preiskovalne komisije, ki so določeni za preiskovanca ali pričo. Menijo, da gre za poskus utišanja opozicije, saj bo parlamentarni večini dopuščeno, da onemogoči parlamentarno preiskavo opoziciji. Prav tako naj bi o konfliktu interesov poslancev odločala politična večina, so izpostavili. Predlagateljem očitajo tudi, da želijo preprečiti, da bi se obvodno financiranje strank in medijev v celoti raziskalo. Gibanje Svoboda je želelo celo zamik zakona za eno leto, kar so predlagatelji zavrnili.
“Združena” levica v skupni boj
Trditve o “politični policiji”, “linču” ali “odvzemu pravic še pred sodno odločitvijo” se v tem kontekstu kažejo kot tipične hiperbolične izjave, ki zakonodajne spremembe interpretirajo skozi najbolj skrajne možne scenarije.
V resnici zakon ne odpravlja sodnega nadzora, temveč ga časovno preureja: ustavno sodišče ostaja pristojno, le da njegova presoja ne ustavi avtomatično začetka dela komisije. Zakonodajalec pri tem izhaja iz argumenta, da bi prejšnji sistem omogočal blokado parlamentarnih preiskav že v začetni fazi, kar je v praksi pogosto pomenilo, da do vsebinske preiskave sploh ni prišlo. Podobno velja za očitke o razreševanju članov komisij. Nova ureditev je predstavljena kot poskus zmanjšanja političnega manipuliranja z institutom izločitev, ki je bil v preteklosti večkrat uporabljen kot orodje za spreminjanje razmerij moči v preiskovalnih telesih. Zakonodajalec poudarja, da cilj ni “zapiranje komisij za opozicijo”, temveč stabilnejše in bolj predvidljivo delovanje parlamentarnega nadzora.
Takšne akcije zbiranja podpisov, kjer sodelujejo politične stranke, njihova aktivistična mreža ter del akademsko-kulturne scene, so postale že modus operandi t. i. “združene levice”, ki v tem primeru kaže izrazito prepletenost aktivističnega in političnega prostora. Po tej interpretaciji naj ulica ne bi protestirala v splošnem interesu, temveč predvsem v smeri zaščite političnih akterjev pred preiskavami. Kritika se tako ne nanaša na širše družbene skupine, temveč na ravnanja političnih elit, ki so predmet parlamentarnih preiskav.
I. K.