Stranka Levica se svojim volivcem predstavlja kot “ekosocialistična” stranka. V njenih vrstah bi pričakovali delavce iz slovenskih industrijskih središč, a temu ni tako. Njeni kandidati za poslance Evropskega parlamenta so skoraj vsi iz Ljubljane in prav noben od njih ne odseva delavske narave volivcev, ki naj bi jih zastopali. Na njihovi listi je najti predvsem “gospode tovariše”, kot bi se izrazil sloviti Milovan Đilas.
“V primerjavi z ostalimi strankami zelo izstopajo lokacije stalnih bivališč kandidatov Levice za te evropske volitve: osem od devetih je iz Ljubljane, od tega kar šest iz središča mesta. Cene stanovanj v centru prestolnice za rdečo buržoazijo torej niso problem,” je opazila nekdanja poslanka državnega zbora Monika Gregorčič.
To so kandidati Levice, po vrstnem redu: Nataša Sukič, Dan Juvan, Katja Sluga, Fahir Gutić, Zdenka Badovinac, dr. Luka Omladič, dr. Svetlana Slapšak, Tarra Stermšek Kristan, Luka Mesec.
Prav vsi kandidati z izjemo Fahirja Gutića iz Kamnika pod Krimom živijo v Ljubljani.
Kje so delavci in podjetniki?
Zanimivo opažanje pa je podal tudi politični komentator Tomaž Štih, ki je zapisal: “Tudi iz tovarn oz. zasebnih podjetij ni nikogar. Kustosi, sekretarji, upokojenci, politiki in študentje.”
Da Levica pravzaprav ni stranka delavstva, temveč predvsem ljubljanske “rdeče buržoazije”, kot se je izrazila Gregorčičeva, potrjujejo tudi njeni volilni rezultati. Skrajna stranka sicer beleži relativno nizko podporo, saj se je na zadnjih volitvah za las prebila v parlament. Še največ podpore pa ima v Ljubljani. V kolikor bi res zastopala delavstvo, bi imeli visoko podporo predvsem tam, kjer je veliko delavcev.
Tudi rezultati iz volitev leta 2018 izkazujejo koncentracijo podpore v prestolnici.
Ž. K.