Klemen Jaklič je vest ustavnega sodišča. Ko že točno vemo, kako bo glasovalo šest sodnikov, za katere je videti, kot da sledijo prav vsem vladinim ideološkim in političnim agendam, lahko vedno računamo na njegova odklonilna mnenja, kjer metodološko, sistematično in s podatki podkrepljeno “razmonitira” večinsko mnenje. Zato je postal kar velika nadloga za krojače globoke države, saj njej zveste družbeno-politične delavce redno upravičeno poniža. Nič nenavadnega torej, da se ga je zdaj lotili predvidljivi medij.
Reporter, ki od leta 2016 spada v milje Odlazkovega imperija, piše o tem, “da Jaklič gradi vilo streljaj od Ljubljane, v vasi Gabrje, v občini Dobrova – Polhov Gradec.” Bruto površina novogradnje, enostanovanjske stavbe, naj bi znašala 749 kvadratnih metrov.
Najeli arhitekta, tja poslali celo fotografa
V tiskani izdaji se bodo spraševali, kakšna bančna hipoteka je vpisana na nepremičnino, kakšne kamere so montirane tam, najeli so celo arhitekta, ki je ocenil, da je gradnja vredna med 1 in 1.5 milijona evrov, na prizorišče pa so poslali tudi fotografa, na naslovnico pa zapisali naslov v maniri, kot se je pred 80 leti pisalo o razrednih sovražnikih: “749 kvadratnih metrov ustavnega sodnika – bruto površina luksuzne novogradnje Klemna Jakliča na obronkih Polhograjskega hribovja.”
Da so se ga lotili Odlazkovi, je kompliment
Gre za tipični slovenski članek v smislu: “Poglejte koliko je nakradel”, ki v Sloveniji, ki je znana po zavisti do premožnih, vedno padejo na plodna tla.
Takšnih člankov smo v Sloveniji sicer že vajeni, a navadno so rezervirani za politične igralce, ki bi lahko na tak ali drugačen način ogrozili delovanje levega medijsko-akademsko-političnega stroja. Jaklič pa je prvi strokovnjak, ki je tako razburkal medijsko krajino, da so začeli pisati o “njegovi prestižni vili”.
Je pa to tudi znak, da imajo Jakličeva izredno strokovno utemeljena odklonilna mnenja na večinske odločitve ustavnih sodnikov velik odmev tako v strokovni kot laični javnosti in da se nekaterim očitno zdi vredno, da se ga diskreditira, čeprav sploh ni politik, ampak pravni strokovnjak brez pravih aspiracij, da bi se kdajkoli udejstvoval v politiki.
Ocenjevanje skozi “slovenske” oči
Reporter izkorišča dejstvo, da večina Slovencev živi v ujetništvu koncepta, ki so ga za njih oblikovali skrajni levičarji: namreč, da je ustrezna minimalna neto plača 1000 evrov, ustrezna povprečna plača 1100 evrov, najvišja še moralno dovoljena 1500 evrov, vse od tega naprej pa je kraja. Koncept uspešnih premožnih ljudi je postal po letu 1945 bogokleten, razen za partiji zveste analfabete, ki so namesto skozi meritokracijo uspeli z zvestobo in poslušnostjo do glavnih kolektivistov v državi.
Jaklič pač ni delavec v montaži na tri smene, niti voznik mestnega avtobusa. Gre za enega najbolj spoštovanih pravnikov tako v Sloveniji kot v tujini, z impresivno mednarodno kariero, o kateri lahko povprečni slovenski pravniki, ki večinoma gravitirajo med Poljanskim nasipom, Šubičevo in Gregorčičevo le sanjajo. Jaklič je že leta 2008 predaval na Harvardu – skupno več kot dvajset predmetov, prav tako pa je prejemnik univerzitetne nagrade za odličnost v poučevanju na tej fakulteti. To je bilo še v času, preden je Harvard prevzela skrajno leva antizahodna, neomarksistična klika, ki je naplaknila plagiatorko Claudine Gay.
Jaklič ne potrebuje Slovenije
Koliko pa je povprečna osnovna plača profesorja na Harvardu? Začne se pri 169.000 dolarjev na leto, z leti lahko ta naraste na 231.000 dolarjev letno. Se pravi, bi lahko Jaklič takšno hišo odplačal v nekaj letih le s prihranki. Da se je odločil za kariero ustavnega sodnika v manj razviti državi (kjer ustavni sodnik zasluži toliko kot ameriški skladiščnik v Amazonu), je dokaz, da mu gre veliko bolj za načela in domoljubje, kot pa za to, koliko bo zaslužil. Slovenija si ne zasluži Klemna Jakliča, ga pa potrebuje.
Mitja Iršič