V Sloveniji je v zadnjih letih nastal pravi “LGBTIQ+ industrijski kompleks” – mreža nevladnih organizacij in zavodov, ki pod krinko boja za človekove pravice, enakost in vidnost uspešno pretvarja aktivizem v stabilen, visoko donosen posel, financiran skoraj izključno iz javnih sredstev. Podatki iz javne aplikacije ERAR razkrivajo šokantne zneske: te organizacije so skupaj “posrkale” več kot 10,3 milijona evrov davkoplačevalskega denarja.
Kritiki opozarjajo, da gre za sistematično črpanje proračuna za ideološke projekte, ki nimajo širokega družbenega konsenza, medtem ko se osnovne javne storitve (zdravstvo, šolstvo, infrastruktura) borijo s pomanjkanjem sredstev.
Društvo Parada ponosa je v ERAR-ju zabeležilo 581.809 evrov kumulativnih prejemkov. Ta znesek vključuje plačila od Mestne občine Ljubljana, ministrstev (za izobraževanje, delo, javno upravo) in drugih javnih institucij. Organizirajo Festival Parada ponosa, ki naj bi bila protestni pohod – a v praksi deluje kot dobro financirana kulturno-politična manifestacija, ki povrhu vsega še domnevno uničuje družbo in promovira za družbo škodljivo ideologijo.
Veliki igralci: Legebitra in ŠKUC
Največja “sesalca” sta: Društvo kulturno, informacijsko in svetovalno središče Legebitra: 4.460.021,12 evrov– prava finančna velesila na tem področju, ki pokriva zdravstvene programe, izobraževanje in širok spekter aktivizma. Spomnimo, da je eden od ustanoviteljev Legebitre sedanji zagovornik načela enakosti Miha Lobnik, aktivno pa je pri delovanju društva sodeloval tudi Simon Maljevac iz Levice.
Društvo Študentski kulturni center (ŠKUC): 4.499.703,62 evrov – z dolgo tradicijo, vključno z Magnusovim gejevskim programom in lezbičnim programov – katerega pionirka je bila tudi Nataša Sukić iz Levice – kulturnimi dogodki in mladinskim delom. Velik del teh sredstev prihaja prek kulturnih, mladinskih in socialnih razpisov.
Ti dve organizaciji sami predstavljata skoraj 9 milijonov evrov – znesek, ki bi marsikateremu občinskemu projektu ali socialni storitvi močno koristil.
Manjši, a enako vztrajni sta Društvo DIH – Enakopravni pod mavrico: 516.411,34 evrov in Zavod TransAkcija: 238.818,46 evrov – specializirano za transfeministične in transspolne teme. Skupaj: 10.296.763,54 evrov. To je zgolj konsolidirani vidni del v ERAR-ju; dejanska vsota je lahko višja zaradi posrednih financiranj, EU projektov in podprojektov.
Povečanje financiranja pod vlado Roberta Goloba
Vlada Roberta Goloba (od decembra 2022) je sovpadala z opaznim porastom teh plačil. Starejši podatki iz leta 2023 kažejo, da je Parada ponosa takrat prejela okoli 334.000 € od ustanovitve – do danes se je ta znesek skoraj podvojil. Podobno velja za druge organizacije: grafi v ERAR-ju kažejo intenzivnejše plačilne tokove v letih 2023–2026, zlasti v obdobju Golobove vlade, ki je poudarjala “vključujočo družbo”, enakost spolov in podporo NVO-sektorju. Medtem ko se je javni sektor pod Golobom dramatično razširil (na tisoče novih zaposlenih), so se tudi transferji v izbrane nevladne organizacije okrepili. Kritiki to vidijo kot obliko političnega klientelizma – nagrada za zvestobo in ideološko usklajenost z vladno agendo Svobode in leve koalicije.
V času Golobove vlade so se okrepili tudi širši trendi: več sredstev prek ministrstev za delo, izobraževanje in kulturo, FIHO in občinskih razpisov. To ni naključje – koalicijska pogodba in javne izjave so LGBTIQ+ tematike postavile visoko na prioritetno listo, medtem ko se davkoplačevalci soočajo z višjimi davki, inflacijo in rezanjem na drugih področjih.
Te organizacije zagovarjajo, da gre za nujno podporo človekovim pravicam in boju proti diskriminaciji. A realnost je drugačna: gre za profesionaliziran aktivizem, kjer se javni denar pretaka v plače zaposlenih, dogodke, kampanje in mreženje, ki pogosto služi samoreprodukciji elite znotraj sektorja. Veliko projektov vključuje delavnice v šolah, “ozaveščanje” in kulturne vsebine, ki niso vedno strokovno nevtralni, temveč ideološko obarvani. Davkoplačevalci, ki se s tem ne strinjajo, nimajo možnosti odločanja – njihov denar se porablja brez njihovega soglasja.
Primerjava z drugimi področji je porazna: medtem ko se čakalne dobe v zdravstvu podaljšujejo in infrastruktura propada, milijoni tečejo v nišne aktivizme. Transparentnosti je malo – ERAR pokaže zneske, a ne vedno podrobne učinke ali merljive rezultate. To ustvarja vzorec “države v državi”, kjer izbrane NVO delujejo kot podaljšana roka vladajoče politike.
Skupna vsota preko 10,3 milijona evrov je opomin, da je čas je za temeljit pregled financiranja NVO, večjo odgovornost, strožje kriterije razpisov in predvsem – vračanje proračuna k resničnim javnim potrebam vseh državljanov, ne le “privligiranih” skupin.
A.H.