Delovanje poslancev Gibanja Svoboda v zadnjih nekaj mesecih je svojevrstna repriza duha, ki je vladal v mili domovini v “narodnoosvobodilnem” letu 1945.
Izvajanja na sejah državnega zbora, v njegovih delovnih telesih in preiskovanih ter običajnih komisijah spominjajo na postopke, o katerih smo lahko brali v spominih tistih, ki so preživeli boljševistično divjanje po “osvoboditvi”.
Pri razumskemu delu državljanov izvajanja Golobistov sprožajo nejevero, posmeh, jezo ali gnus, odvisno od karakterja. In temu ustrezni so komentarji na spletnih omrežjih. Osebno se z večino teh komentarjev globoko strinjam, moti pa me, kadar poslance Svobode kdo primerja z inkvizicijo.
Svobodnjakinje z nižjimi standardi od inkvizitorjev
V nasprotju z neoboljševiki, ki bi najraje bili sodniki, tožilci, porota in če bi se le dalo še eksekutorji v eni osebi, je bilo v inkvizicijskem postopku točno določeno, da posvetna oblast izvaja sojenje, inkvizitor – od tod njegov naziv – pa sprašuje. V današnjem jeziku bi bil inkvizitor sodni izvedenec, ki ocenjuje, ali je obtožena oseba heretik ali ne. Nekdanji inkvizitorji so zaradi tega morali imeti znanje o obravnavani materiji; imeli so doktorat iz teologije in praviloma še doktorate iz cerkvenega in civilnega prava, bili so torej intelektualna špica tedanje družbe. Namen inkvizitorja ni bil uničenje obtoženca in ga na vsak način spraviti na grmado, saj to za inkvizitorja ni bila zmaga, temveč poraz, ker bi heretikova duša odšla v pekel in bila večno pogubljena; inkvizitorjev cilj je bil obtoženega prepričati, da se odreče hereziji in si reši dušo.
Zadnje, a ne nazadnje, inkvizicijski postopek je bil zelo natančno predpisan s strani Svete stolice, da bi preprečil morebitno samovoljo in kršitev postopka, je imel resne posledice za udeležene. Skratka, primerjati postopek inkvizicije s postopki Golobovega kluba histeričark je kratko malo groba žalitev inkvizicije …
Bogdan Sajovic