Likvidacija, ki je pretresla Bruselj: Na dosmrtni zapor obsodili morilce, ki jih je poslala Udba – kdaj bo ukrepala Slovenija?

Datum:

Belgijsko sodišče je po več desetletjih razjasnilo politični umor Enverja Hadrija, ki je bil leta 1990 v Bruslju ubit po nalogu jugoslovanske tajne službe Udba. Po ponovljenem sojenju sta bila na dosmrtni zapor obsojena Veselin Vukotić (72 let) in Andrija Drašković (62 let). Ta primer znova odpira vprašanje odgovornosti za  politične umore Udbe tudi v Sloveniji in ukrepanja slovenskega pravosodja proti odgovornim.

Poslanec opozicijske SDS Franc Breznik se je po obsodbi v Belgiji odzval na družbenih omrežjih in opozoril, da je poleg že znane obsodbe Josipa Perkovića in Zdravka Mustača (šlo je za nekdanja uslužbenca hrvaške republiške Službe državne varnosti iz časa SFRJ) v Nemčiji zdaj sledila še obsodilna sodba v Belgiji. Ob tem je izpostavil vprašanje odgovornosti v Sloveniji, zlasti v povezavi s Silvom Gorencem, nekdanjim vodjem slovenske Udbe.

“Kaj pa Slovenija? Kaj dela Vrhovno sodišče? Kako je s primerom Silvo Gorenc?” se sprašuje Breznik, ki s tem opozarja na neobravnavane primere in domnevno pomanjkanje volje za sodni pregon v Sloveniji.

Udbini politični umori in nerešeni primeri
Primer Hadrija je le eden v nizu političnih umorov, ki jih je Udba izvedla nad nasprotniki jugoslovanskega komunističnega režima. Med najbolj odmevnimi je tudi umor hrvaškega emigranta Stjepana Đurekovića leta 1983 v Nemčiji, zaradi katerega sta bila leta 2016 na dolgoletno zaporno kazen obsojena Perković in Mustač. Tudi v tem primeru je trajalo več desetletij, da je bila pravica dosežena.

To je zmaga vseh žrtev zločinskega režima
Enver Hadri je bil umorjen v Bruslju 25. februarja 1990 okoli 16:30. Ustreljen je bil, ko se je z avtom ustavil pred rdečo lučjo na semaforju. Streljali so iz avtomobila, v katerem so bile štiri osebe. Hadri je tedaj institucijam Evropske unije in drugim mednarodnim ustanovam posredoval dokaze o kršitvah človekovih pravic Albancem na Kosovu.

Jutranji list poroča, da je tožbo proti obtoženima vodil državni tožilec, medtem ko je kot oškodovana stranka sodelovala tudi družina Enverja Hadrija. Njegova hči, 48-letna pravnica Teuta Hadri, se je dolga leta zavzemala za pravico in sodbo označila za zmago vseh žrtev zločinskega režima. Ko so ji ubili očeta, je imela komaj 13 let, danes pa je stara toliko, kot je bil on v trenutku likvidacije.

 

 

Odvetnik družine Hadri Sokol Vlhajen poudarja, da ni prav nobenega dvoma, da je dvojica kriva – 12-članska porota je namreč kar dvakrat prišla do istega zaključka, da obstajajo prepričljivi dokazi o krivdi, za izvedbo hudega umora pa jima je bila izrečena dosmrtna zaporna kazen. Kot je pojasnil odvetnik, so bili predloženi materialni dokazi, ki potrjujejo, kdo je naročil in kdo izvršil omenjeni umor.

Sodišče je odredilo aretacijo dvojice, a je po poročanju hrvaškega medija malo verjetno, da bo do nje tudi prišlo, dokler se nahajata na ozemlju Srbije. Dejstvo pa je, da umor Hadrija predstavlja enega redkih primerov, v katerem je bilo na sodišču dokazano, da je jugoslovanska Udba pobijala svoje politične nasprotnike v tujini s pomočjo pripadnikov podzemlja, ki so bili vpleteni v organizirani kriminal. V Sloveniji se doslej ni zgodil noben sodni epilog za morebitne odgovorne za Udbine zločine. Silvo Gorenc, ki je bil eden najvplivnejših vodilnih v jugoslovanski tajni službi, je kljub več let trajajočim razpravam in političnim pritiskom ostal brez sodnega postopka.

Kot je za Demokracijo pred leti pojasnil dolgoletni raziskovalec slovenskih arhivov mag. Igor Omerza, so se “udbovski umori na slovenskih tleh dogajali najbolj množično takoj po vojni, ko je Ozna, predhodnica Udbe, sodelovala pri množičnem umoru vrnjenih slovenskih domobrancev in pri drugih umorih vrnjenih oz. zajetih Hrvatov, Nemcev, tudi civilistov, žensk in otrok … ” Za to se ni najemalo plačanih morilcev. Omerza je opozoril, da ne gre pozabiti, da je bila Kardeljeva VOS odgovorna za medvojne politične umore, ki so se odvijali z namenom odstranjevanja potencialnih povojnih političnih nasprotnikov. “Poleg povojnih množičnih umorov je Ozna – od leta 1946 dalje Udba – izvajala tudi posamične umore. Če pogledamo povojno obdobje delovanja Udbe, so se plačani umori dogajali ne znotraj države, ampak v tujini,” je pojasnil in navedel dva konkretna primera. “V primeru umora slovenskega emigranta Janeza Topliška so plačani sodelavci Udbe Topliška z zvijačo pripeljali v Slovenijo, kjer so mu sodili in ga nato umorili stražarji v Stari Gradiški. Tudi v primeru umora hrvaškega študenta Stjepana Crnogorca so bili debelo plačani ugrabitelji, ki so ga dostavili iz Salzburga v “udbovsko” Ljubljano (1972), kjer je potem izginil za vedno.” Ob tem je glede slednjega dodal, da bi Gorenc, ki je tedaj načeloval zvezni Udbi, lahko pojasnil, kje so končali njegovi ostanki.

Nad hrvaškimi emigranti je po njegovih besedah Udba izvedla največ političnih umorov v tujini. “Vse umore v tujini je nadzorovala in usmerjala zvezna Udba. Pri tem pa ji je izdatno pomagala slovenska Udba, ki je sodelovala npr. pri pripravi ponesrečenega atentata na Hrvata Nikolo Štedula (1988) in uspelih umorov Albanca Enverja Hadrija, je med drugim navedel Omerza.

A. H.

Sorodno

Zadnji prispevki