V zadnjih 235 letih je Evropa konstantno izpostavljena revolucionarnim vrenjem v treh valovih, ki so močno ogrozili zahodno civilizacijo. V članku opozorimo, da se je Zahod kot civilizacija zaradi skoraj četrt tisočletja nenehnega pritiska revolucionarjev iz lastnih vrst znašel pred biti ali ne biti, pred živeti ali umreti. Bo naša civilizacija propadla ali obstala?
Evropo imajo revolucionarji za talko že od francoske revolucije leta 1789. Revolucija ni nikoli boljša od evolucije, ker je pogosto nasilna, vedno burna in vsakokrat rušilna, kar pomeni, da so potrebne spremembe čez noč, da se ljudje, ki jih revolucije pretresajo, prilagodijo novim okoliščinam, v katerih morajo funkcionirati drastično drugače, kot so prej.
Če se revolucija zgodi na vsake toliko časa, težav ni, ker imajo ljudje dovolj časa, da se prilagodijo in popravijo družbene napake, ki so nastale zaradi hipnih prilagoditev. In družbene napake v takih okoliščinah vedno nastanejo. Velike težave pa se za družbo – oziroma v tem primeru za celo civilizacijo – pojavijo, če se dogaja revolucija za revolucijo, kakor je v Evropi že skoraj četrt tisočletja. V taki situaciji je življenje burno in družbo venomer pretresajo hude socialne spremembe. V takih okoliščinah pa napak, ki so nastale zaradi bliskovitih sprememb, ki so bile posledice prilaganja rezultatu revolucij, ni mogoče odpravljati oz. korigirati in se pogosto množijo. Včasih nastane celo družbena panika, ko se gre iz ene skrajnosti v drugo, da bi se poskusile odpraviti katastrofalne posledice družbenih napak (tipičen primer take panike je bliskovit in brezumen prehod Evrope iz totalnega militarizma v pacifizem za vsako ceno, ki se je zgodil med letoma 1945 in 1955).
Revolucionarni nacionalizem (1789−1945)
Francoska revolucija je sprožila dogodke, ki so v razmeroma kratkem času odpravili tisočletno vladavino aristokracije v Evropi. Vladavina aristokracije pred francosko revolucijo še zdaleč ni bila idealna, a je šlo za elite, ki so svoje znanje vladanja, bolje rečeno nadzora nad družbo sistematično predajale mladim generacijam iz svojih vrst in Evropi omogočale relativno stabilnost, ki je bila s civilizacijskega vidika funkcionalna. Francoska revolucija pa je sprožila domino efekt vzpostavljanja nacionalizmov po Evropi (tudi slovenskega). Močne nacije so med sabo vse bolj tekmovale in njihovi državljani so konkurenco sovražili – tako druge nacionalne države kot njihove državljane. Pred revolucionarnim nacionalizmom so se ljudje povsod po Evropi identificirali po slojih in imeli medsebojno empatijo, zato vsesplošni množični evropski konflikt ni mogel nastati.
Revolucionarni nacionalizem pa je izzval prvo svetovno vojno. Druga svetovna vojna je bila le nadaljevanje prve, ker so ostali “računi neporavnani”. Leta 1945 je bila Evropa razrušena in za to je bil kriv revolucionarni nacionalizem, ki se je začel leta 1789. V primeru nemškega nacizma in italijanskega fašizma med obema vojnama pa je šlo celo za križanje dveh revolucionarnih gibanj – nacionalističnega in socialističnega.
Revolucionarni socializem (1917−1990)
Revolucionarni socializem oz. komunizem je po drugi svetovni vojni Evropo prignal na rob jedrskega uničenja. Edina dobra stvar je bila, da so bili komunisti gospodarsko nesposobni, ker so hoteli vsiliti ideologijo ekonomiji, kar pa seveda ne gre, saj je bila njihova ideologija v nasprotju z družbenimi in navsezadnje tudi naravnimi zakonitostmi. Ker so se komunisti gospodarsko onesposobili kar sami, je revolucionarni socializem doživel svoj konec leta 1990.
Revolucionarni osvobodizem (1965−2024 in naprej)
Revolucionarni osvobodizem je to, kar imenujemo kulturni marksizem (levičarji ga imenujejo postmodernizem, ker želijo tako prikriti njegovo očitno in izrazito ideološko noto). Čeprav so nekateri avtorji, kot so Antonio Gramsci (med obema vojnama) in organizacije, kot je zloglasna frankfurtska šola (ustanovljena 1923/24 v Nemčiji in zaradi ukinitve s strani nacistov kasneje prestavljena v ZDA leta 1934 v obliki Inštituta za družbene raziskave), subverzivno delovali proti zahodni civilizaciji že prej, se je revolucionarni osvobodizem (gotovo pod vplivom frankfurtske šole) začel leta 1965 v ZDA, ko je bilo tamkajšnje hipijevsko gibanje že dovolj močno, da so ga začeli izvažati v druge države Zahoda. Zelo hitro je prišlo do študentskih nemirov leta 1968, ki so pretresli Zahod in po katerih Zahod nikoli ni bil več to, kar je bil prej. Leta 1968 je bilo namreč v obliki teh nemirov zasejano seme prebujenstva (“wokeism”), ki je danes zahodno civilizacijo skupaj z drugimi oblikami kulturnega marksizma (demokratični socializem, radikalni feminizem, forsiranje ideologije LGBT+, vsiljevanje t. i. bele krivde itd.) spravil na kolena.
Revolucionarni osvobodizem teži k osvoboditvi domnevno zatiranih socialnih manjšin za ceno rušenja družbe. Ena od njegovih ekstremno nevarnih oblik je tudi podnebni aktivizem v smislu rešitve planeta za ceno človeške blaginje, ki grozi, da bo z zelenim prehodom na kolena spravil gospodarstvo Evropske unije. Pri revolucionarnem osvobodizmu gre za pravičništvo, ki postane življenjski slog in namen samemu sebi, kar pa seveda pomeni totalno družbeno destrukcijo, saj se v družbi vedno najde kdo, ki trdi, da je nepravično prikrajšan.
Odločilni trenutek za Zahod
Odločilni trenutek oz. civilizacijski moment za vsako civilizacijo je tedaj, ko civilizacija izgubi stik s tradicionalnimi vrednotami, zaradi katerih je postala to, kar je. In Zahod je to povezavo zaradi četrt tisočletja revolucionarnih vrenj zdaj izgubil. V tem trenutku obstajajo za civilizacijo samo tri možnosti. Prva je, da se civilizacija vrne h koreninam, k vrednotam, zaradi katerih je postala to, kar je postala. Druga je, da te vrednote zamenjajo neke druge vrednote. In tretja možnost je, da civilizacija propade.
Fantje in dekleta, ki promovirajo kulturni marksizem, mislijo smrtno resno in z njimi ni šale. Zdaj gre zares, ker so kulturni marksisti dosegli kritično maso v smislu politične in ekonomske moči, ki so ju skoncentrirali v svojih rokah. Ideje kulturnega marksizma so take, da se lahko Zahod, če te ideje dokončno sprejme in opusti svoje tradicionalne vrednote, preoblikuje v avtoritarne-totalitarne entitete ali v entiteto po modelu današnjih Rusije, Kitajske ali Severne Koreje. S poskusi omejevanja svobode govora oz. cenzure (v EU, ZDA in drugje na Zahodu) ter s poskusi diktiranja politik s strani elit (demokrati v ZDA, bruseljski tehnokrati v EU) kljub demokratičnim zahodnim ureditvam se proces v to smer že dogaja. Težava je, da bi v primeru zmage tega koncepta Zahod na koncu razvojno nazadoval za stoletja. Ker je Zahod oslabljen, je mogoče, da bo propadel ter bo nad njim zavladala in ga použila neka druga zunanja entiteta, kar bi lahko bila (manj verjetno) Kitajska ali (bolj verjetno) islamska civilizacija. Edina alternativa propadu in/ali znižanju razvojne stopnje civilizacije pa je, da se Zahod vrne h koreninam in tako preživi v obliki, kot jo poznamo. Vprašanje pa je, ali bo Zahodu to uspelo.
Mag. Tadej Ian