Ob dnevu slovenske državnosti v obdobjih, ko so na oblasti somišljeniki tistih, ki jim osamosvojitev ni bila intimna opcija, doživljamo izbruhe laži in zgodovinskih ponaredkov. Vodilni tekmujejo, kdo bo osamosvojitev bolj razvrednotil, omalovaževal in spačil. Nosilci osamosvojitvenih procesov in dejanj so glede na zasluge za nastanek slovenske države še dodatno privezani na pranger. Praznik se spreminja v tekmovanje dela vodilnih politikov, kdo bo najbolj žaljiv. Ker je s tem začel najslabši predsednik države Danilo Türk, bi to lahko imenovali “türkijada“.
Vsebina polivanja z gnojnico je bila do nedavnega poveličevanje zaslug Milana Kučana. V zadnjem času te pripisujejo nekdanji socialistični vladavini, Kardelju in celo Titu. O Sloveniji sedaj odločajo v Belgradu kot nikoli v zgodovini, Slovenija postaja bolj belgrajska kot Belgrad. Janković se iz ljubljanskega župana spreminja v beograjskega “gaulajterja” Slovenije.
Umazano delo
Sedanja koalicija je nekaj izjemnega, “češnja na torti” blatenja slovenske zgodovine. Začelo se je s sestavo vladnega kabineta, kjer so nastavili sekretarko zoper slovensko osamosvojitev. Njeno delo je ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve ter osebna in znanstvena diskreditacija njegovega direktorja. Zanj v domovini ni kruha. Delo mu je ponudila akademija znanosti ene sosednjih držav. Ko je opravila svoje umazano delo in jo je Robert Golob nagnal, je blatenje največjega dosežka Slovencev v zgodovini prevzela ministrica za kulturo.
Ne zamudi priložnosti, da ne bi izpostavila, kako je v Sloveniji po osamosvojitvi vse slabo in narobe. Njej in njenim sekundira premier, za katerega je Levica čaša duha in navdiha. Lastnega mišljenja in znanja nima. Zadnje čase oboji režejo vladne komuniste kot salamo. Izrivajo jih iz kulturnih institucij, kot so odbor za Prešernove nagrade, NUK, Cankarjev dom … Za njo, njene in premierja je vseh težav polpreteklosti in sedanjosti kriva slovenska osamosvojitev, ki je pred tridesetimi leti uničila raj pod Triglavom, v katerem sta se v duhu in obliki samoupravnega socializma cedila med in mleko in je z neuvrščenostjo predstavljal bit slovenskega naroda.
Čaščenje totalitarnih simbolov se mora ustaviti
Včasih so se ljudje bali praznikov zaradi stroškov ali prenajedanja. V naši državi je njen osrednji praznik valilnica laži in poglabljanje že tako nepremostljivega razkola med državljani. Tragično je, da so krivci oni, ki so dolžni skrbeti za njegovo počastitev. Po türkijadi na Kumu in predsedničinem izpadu v Cerknem nas je slednja presenetila na državni proslavi z doslej najboljšim govorom. Vendar! Država in domovina sta več kot skupnost, sta tudi horda in tolpa, demokracije ne pozna … Izdajalcev v državljanski vojni in revoluciji razen znotraj privržencev ni! Manjšina?
Imamo tisoče umorjenih brez morilcev in osamosvojitev brez osamosvojiteljev. Do prvih imajo pozitiven odnos, mi smo marginalizirani. Rešitev praznika je v zakonodaji, ki praznovanje v določenih okoliščinah zamrzne. Še bolje je zakonsko zaščititi osamosvojitev in demokratizacijo, ki je srž problema. Če se lahko prepove čaščenje simbolov totalitarizma – pri nas samo nekomunističnega, izvajalce povojnih pobojev je treba častiti, se jim klanjati in jim prižigati sveče – bi lahko tudi največji dosežek Slovencev v zgodovini.
Dr. Stane Granda