V Rogovili pri Mirni Peči na Dolenjskem stoji eden od dveh samostanov karmeličank v Sloveniji. Gre za enega bolj razširjenih kontemplativnih redov v Katoliški cerkvi, katerega pripadnice se posvečajo predvsem molitvi in delu. Samostan letos obeležuje 25. obletnico izgradnje in blagoslovitve.
Po besedah predstojnice, sestre Mirjam Rovtar, zgodovina karmeličank v Mirni Peči sega v leto 1992, ko je domačinka Angela Makše svojo hišo in zemljišče ob njej z oporoko zapustila karmeličankam, da bi v njej oblikovale novo skupnost. Prvi dve sestri sta v Mirno Peč prišli jeseni leta 1992, postopoma so nato prišle še druge in začele leta 1996 v neposredni bližini hiše, ki so jo dobile z oporoko, graditi samostan. Končan je bil spomladi leta 1997, ko ga je blagoslovil takratni nadškof in metropolit Franc Rode.
V svojem vsakdanjiku se kot pripadnice kontemplativnega reda posvečajo predvsem molitvi, ki ji v vmesnem času dodajo še delo. “Ure molitve imamo razporejene skozi ves dan. Po jutranji molitvi imamo mašo, dopoldne je nato čas za hišna opravila, delo na vrtu in razna druga dela, kot so peka hostij, okraševanje sveč in podobno. Sledita molitev in kosilo, popoldne pa spet delo in molitev,” je predstojnica sestra Mirjam za STA opisala običajen dan v samostanu.
Molijo, kot pravi, za vse: “Molimo tako za tiste, ki se nam priporočajo v molitev ob raznih stiskah in težavah, kot tudi za mir v svetu, prosimo tudi za vse potrebe Cerkve.” Sveče krasijo za krste in druge posebne priložnosti zunanjih obiskovalcev. Čeprav so zaprt red, so obiski od zunaj mogoči, a so omejeni. Običajno jih obiščejo domači ali ljudje, ki se želijo priporočiti v molitev ali naročiti okrasitev sveče. Izhodi sester iz samostana so dovoljeni, a so omejeni na nujne zadeve, kot so odhod k zdravniku, državljanske dolžnosti, ki jih ni mogoče urediti drugače, in podobno. “Omejitve so predvsem z namenom, da je čim manj zunanjih motečih dejavnikov in da lahko v miru opravljamo to, zaradi česar smo tukaj,” je dejala sestra Mirjam.
Okolica je samostan po njenih besedah sprejela zelo pozitivno. “Čutimo se zelo sprejete, tako v samem kraju kot tudi širše. Ljudje so dobri in nas podpirajo. Zato se počutimo sprejete in smo zelo hvaležne za vso pripravljenost ljudi, da pomagajo, in prijateljsko povezanost, ki smo jo navezali med seboj,” je dodala predstojnica.