Novi podatki nemškega zveznega finančnega ministrstva kažejo, da bodo migracije nemške davkoplačevalce samo na zvezni ravni leta 2025 stale 24,8 milijarde evrov. A po ocenah je dejanski strošek precej višji, saj v ta znesek niso vključeni izdatki nemških dežel in občin, ki prav tako financirajo posledice množičnih migracij iz lastnih proračunov.
Po poročanju medija Welt znesek 24,8 milijarde evrov predstavlja zgolj stroške zvezne države, medtem ko skupni nacionalni strošek ostaja precej višji. Če upoštevamo podatke iz preteklih let, so stroški nemških dežel in občin znašali dodatnih 15 do 20 milijard evrov letno. To pomeni, da bi lahko skupni strošek migracij presegal 40 milijard evrov, po nekaterih ocenah pa dosegal celo 50 milijard evrov.
Kaj vključujejo stroški migracij?
Skupni stroški zajemajo različna področja, med drugim prispevke zvezne vlade za nastanitev beguncev, socialno pomoč in integracijske programe v posameznih deželah ter občinah.
Posebej sporno ostaja vprašanje, koliko denarja zvezna vlada namenja lokalnim oblastem. Nemške dežele in občine namreč opozarjajo, da prejeti zneski ne pokrijejo dejanskih stroškov, ki jih povzroča priseljevanje.
Nemška zvezna vlada za začetno obravnavo prosilcev za azil izplačuje pavšalni znesek 7.500 evrov na posamezno prošnjo za azil. Ta sredstva se deželam razdelijo prek prilagoditve sistema porazdelitve DDV. Leta 2025 bo tako zvezna vlada namenila približno 1,25 milijarde evrov, obenem pa pričakuje še približno 250 milijonov evrov vračil od dežel.
A nemške dežele opozarjajo, da ta sredstva pokrijejo le manjši del dejanskih stroškov. Izdatki za migracije in begunce naj bi bili po njihovih navedbah bistveno višji od finančnih virov, ki jih dobijo od države.
Skriti stroški, ki jih uradne številke ne zajemajo
Uradni izračuni vključujejo predvsem neposredne stroške, kot so bivanje, socialna pomoč in integracijski tečaji. Kritiki opozarjajo, da obstajajo tudi številni posredni oziroma »skriti« stroški, ki v teh številkah niso zajeti.
Mednje uvrščajo višje stroške policije in protiterorističnih dejavnosti, večje obremenitve pravosodnega sistema in zaporov ter dodatne pritiske na javno infrastrukturo.
Kritiki migracijske politike prav tako opozarjajo na rast cen stanovanj, več prometnih zastojev, preobremenjene bolnišnice in daljše čakalne dobe v zdravstvu, kar povezujejo z velikim povečanjem števila prebivalcev zaradi migracij.
Tudi zdravstveno zavarovanje pod pritiskom
Dodaten vir sporov predstavljajo stroški zdravstvenega sistema. Vodstvo nemškega združenja zakonskih zdravstvenih zavarovalnic (GKV-Spitzenverband) že večkrat opozarja, da vlada ustvarja večmilijardni primanjkljaj zaradi tako imenovanih »nezavarovalniških ugodnosti«.
Gre za socialne transferje in zdravstvene storitve za ljudi, ki v sistem niso vplačevali rednih prispevkov, med njimi dolgotrajno brezposelne in begunce.
Ko prosilci za azil prispejo v Nemčijo, še niso vključeni v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja. Njihove stroške zdravljenja v začetni fazi krijejo občine in deželne socialne službe na podlagi zakona o pravicah prosilcev za azil.
Ko je prošnja za azil odobrena ali oseba v državi ostane 36 mesecev brez dokončne odločitve, preide v standardni sistem socialne podpore oziroma tako imenovani “državljanski dohodek”. Takrat postane vključena tudi v sistem zdravstvenega zavarovanja.
Po navedbah GKV-Spitzenverband država za posameznega prejemnika socialne pomoči zdravstveni blagajni mesečno nakaže približno 108 evrov, medtem ko dejanski stroški zdravstvene oskrbe znašajo med 300 in 350 evrov na osebo.
Posledično naj bi v zdravstvenem sistemu nastajal večmilijardni primanjkljaj, ki se nato preliva v višje prispevke za prebivalce, ki redno plačujejo zdravstveno zavarovanje.
Obljube o reševanju pokojninskega sistema pod vprašajem
Eden ključnih argumentov zagovornikov množičnega priseljevanja je bil, da bodo novi priseljenci pomagali financirati pokojninski sistem starajoče se Nemčije. Kritiki pa opozarjajo, da se ta pričakovanja niso uresničila v predvidenem obsegu.
Vzporedno v Nemčiji poteka vse glasnejša razprava o zvišanju upokojitvene starosti, pri čemer nekateri politični krogi predlagajo podaljšanje delovne dobe celo do 73. leta starosti.