Po prebrani knjigi Forum Sao Paolo in kulturna vojna je v meni odzvanjalo vprašanje: “Kaj pa sedaj?” Ob tako v nebo vpijajočih temah, ki so izpostavljene v knjigi, me je kot očeta, kristjana in državljana pustila različnih emocij. Od jeze, besa, veselja, poguma, vsa možna čustva so se zbrala v meni. Premleval in se hitro odločil. Šel na računalnik, vtipkal ime in od tam naprej se je dogajal cunami. Cunami želja, da bi se predstavitev omenjene knjige odvila tudi v Cerknem.
To željo sem najprej predstavil svojemu odboru, ki je idejo sprejel. Začeli smo premlevati, kako naj se projekta lotimo. Kmalu, na začetku priprav, je udeležbo potrdil tudi g. Janez Janša. Od tu naprej pa ni bilo več šale. Pa ne zaradi strahu ali česa podobnega. Strah je bolj prisoten v smislu, da ga lahko z programom, tematiko, ki ni lahka, kiksneš in se ti trud, ki ga vlagaš, izjalovi. Zato je bilo treba pri izvedbi tega projekta imeti veliko poguma, za kar sem hvaležen vsem svojim sodelavcem, prav tako pa tudi glavnima gostoma Janezu Janši in Francetu Cukjatiju.
Vsaka organizacija dogodka terja določen stres. Usklajuješ, se pogovarjaš, odpravljaš dvome, vlivaš pogum, vabiš, skratka, počneš večina časa to. In zadnji dnevi so bili stresni, ki pa so na finalni dan izpuhteli. Bil(i) smo mirni in verjeli v uspeh. Polna dvorana gasilskega doma je pustila marsikatero sporočilo. Da manjka takih dogodkov. Da manjka pomembnih ljudi, intelektualcev, ki bi prišli v Cerkno. Ki bi pokazali interes za Cerkno. Da manjka voditeljev, ki bi vlivali upanje po drugačnem svetu, v katerem sedaj živimo. Da se lahko na njih zanesemo. Predstavitev knjige Forum Sao Paulo in pogostitev po njej je odmevala in odmeva še danes. Ker smo dobili potrditev, da pot globalnega sveta, ki nas sili, da moramo sprejeti družbene norme, ki nam niso všeč, gre v pogubo in je napačna. Da so družina, država in državne institucije, vera, narod in družbena lastnina stebri, na katerih družba edino lahko preživi. Da anarhija in vsesplošni kaos na vseh področjih vodi v smer popolne oddaljitve Evrope, sveta, ki so si ga zamislili naši očetje in ga tudi soustvarjali. Seveda so bile storjene napake, a blodnje današnje leve sfere o drugačni ureditvi človeštva so te napake presegle in zameglile napake nasprotne strani.
Kramljanje še dolgo po samem dogodku je bila potrditev prebujanja. NAS. Naše sredine. Naših 8. marcev. Teh je več in predvsem odsev celostne Slovenije, ne samo Ljubljane. Verjamem v to. Ker če se ne bomo začeli prebujati sedaj, potem bo treba začeti znova. In znova. Samo in edino to je prava pot nazaj v tirnice življenja, v katerih smo že bili.
Zahvaljujem se vsem, ki so sodelovali pri izvedbi javne tribune: Zboru za Republiko, VSO, Gasilskemu društvu Cerkno, državnemu svetniku g. Andreju Poglajnu, svojim sodelavcem, ter eni in edini ge. Mojci Megušar, s katero sva bedela nad izvedbo projekta od samega začetka. Zaradi nje smo se počutili varne, predvsem pa – verjeli smo v uspeh javne tribune. Današnji odziv med ljudmi, ko se srečujemo, to potrjuje …