fbpx

Jankovićev beton ali uničevanje Ljubljane: Poziv za odvzem županovega mandata

Zoran Janković (Foto: STA)

Fenomen župan Zoran Janković? Kdo ga voli, da je na čelu Ljubljane vse od leta 2006 že peti mandat? Da ni morda kaj narobe z Ljubljano? Njegovi zanesljivi volivci so seveda Slovenci, ki so jim po »osvoboditvi« posebno v mestih dobro oprali možgane, da so ideološko tudi multikulti pravilno naravnani. Kar pomeni: bolj ko je tuje in neslovensko, boljše je; bolj ko je nekompatibilno in balkansko, bolj ko je nerazvito in neevropsko, bolj ko je pravoslavno ali muslimansko in Bog ne daj katoliško ali protestantsko, boljše je. Prevzgojenim Slovencem se zanesljivo pridružujejo županovi »zemljaci sa Balkana«, množice od polpismene delovne sile dalje, ki so jih prav v Ljubljano načrtno vabili sovražniki slovenskega naroda, jim tu na široko odprli vrata, da si bodo internacionalisti tudi zanesljiveje podredili Slovence. Še posebno velja to za muslimane, ki jim je župan pred dvema desetletjema v samem središču slovenske prestolnice širokogrudno omogočil gradnjo velike mošeje z islamskim kulturnim centrom.

Ali je nasprotno fenomen danes znameniti popotresni župan Ivan Hribar? Kdo je njega volil? Vsekakor narodnostno ozaveščeni Slovenci, evropski, srednjeevropski iz razvite Habsburške monarhije, ki jim pogleda ni meglila boljševiška ideologija. Zato ni naključje, da je v času popotresne Ljubljane vladal ustvarjalni duh, visoka etika in estetika, delo za skupnost. In da danes prevladuje od samega mestnega vrha pridobitniški duh, vladavina kapitala, načelo »ti meni, jaz tebi«. Drugače povedano, župan Ivan Hribar je Ljubljano načrtno in uspešno evropeiziral, župan Janković jo balkanizira.

Dosežki popotresne Ljubljane Ivana Hribarja
Ko primerjamo ti dve nasprotji, spomnimo, kaj je v tistih težkih časih po ljubljanskem potresu 14. aprila 1895 nastalo predvsem po prizadevanjih župana Ivana Hribarja. Mesto je vodil v letih 1896–1910, že od 1882 je bil prizadevni mestni svetnik, bil je tudi poslanec avstrijskega državnega zbora. Za obnovo Ljubljane nenaključno je pridobil odlične načrtovalce, češke arhitekte in na Dunaju uglednega arhitekta in urbanista Maksa Fabianija, tudi osebnega svetovalca prestolonaslednika Franca Ferdinanda.

Ljubljanska razglednica iz časa Ivana Hribarja

Nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar Foto: Wikimedia Commons

Ko govorimo o tem arhitekturnem čudežu popotresne Ljubljane, ki ni bila tako bogata, kot je današnja, tem bolj po potresu, lahko z dobrimi občutki začenjamo pri Deželnem dvorcu na Kongresnem trgu, sprva sedežem Kranjskega deželnega zbora, po letu 1919 Univerze v Ljubljani (arhitekta J. V. Hráský in J. Hudetz, 1896–1902), ki še danes žlahtno in polnokrvno odlikuje mesto. Že nekaj prej so zavedni Slovenci postavili deželno gledališče, zdajšnjo Opero (J. V. Hráský in A. J. Hrubý, 1890–92), nato Narodni dom, zdaj Narodno galerijo (F. E. Škabrout, 1894–97), in če še naštevamo, prej nastalo Filharmonijo in poznejši Filipov dvorec, pa Kresijo, Sodno palačo, secesijsko Urbančevo hišo, sedanji Emporium, velemestni hotel Union. Itd. Mednarodno uveljavljeni Maks Fabiani, avtor palače dunajske Artarie in še bolj znamenite tamkajšnje Uranie, pa tudi poznejšega tržaškega Narodnega doma, je bil dragocen urbanist, ki je na novo zastavil popotresno mesto, njegovo »regulacijo«, kot se je reklo, tudi po zgledu dunajskega urbanizma.

Ivan Klemenčič

Določil je norme strešnega gabarita za nujno višinsko skladnost na novo oblikujoče se Ljubljane. Privrženec secesije je med drugim načrtoval Hribarjevo hišo (na križišču sedanje Slovenske in Tavčarjeve ulice), Kleinmayr Bambergovo in Krisperjevo hišo (obe na Miklošičevi cesti), pa Dekliški licej, sedanjo Mladiko. Vse to je nastalo v kratkem petnajstletnem, dvajsetletnem obdobju po potresu in do prve svetovne vojne. Kot vemo, je tako ambiciozno uresničeno delo po tej vojni lahko izvirno nadaljeval Jože Plečnik, če omenimo samo NUK, Tromostovje in Čevljarski most, Tržnico, Vzajemno zavarovalnico, Stadion, Žale in cerkev sv. Frančiška Asiškega.

Tromostovje Foto: mea-culpa.

Korupcija in beton Zorana Jankovića
Tako Ivan Hribar v štirinajstih letih svojega županovanja. In nezamenljivi Zoran Janković po petnajstletnem županovanju, kaj ima pokazati? Njegovih poslov pod mizo ni mogoče videti, vendar je za njegov način poslovanja in poslovne ambicije povsem na očeh afera »farmacevtka«, tako očitna, da je bilo treba dokaze uničiti. Klasična korupcija in sramotno izsiljevanje. Da o spremembi namembnosti družinskih zemljišč in vsem drugem ne govorimo. Predstavljajte si, seveda samo in zgolj teoretično, da bi bil akter afere Janez Janša. Dan za dnem bi ga polivali z gnojnico, diskvalificirali, sramotili, moralno uničevali, da bi moral za vedno izginiti iz slovenske politike. Naši so seveda nedotakljivi, po tradiciji predhodnikov s krvavimi rokami. In za aktualnega župana tudi ni najmanjšega dvoma, kakšen način »poslovnega« razmišljanja ga vodi.

Eden njegovih zadnjih dosežkov, ki ga je gradil agresivni kapital, je še ne povsem dograjeni več kot stometrski kolos v samem središču mesta na Slovenski cesti z betonom, kipečim v višino in dolžino. V prevladujočem delu seže do 6. nadstropja, z visokim pritličjem in povišanim 4. nadstropjem in poteka od Ulice Josipine Turnograjske domala do konca Drame. Kolos brez vsake mere in okusa v tem okolju. Surovo kipeči beton, ki degradira vso okolico na čelu z dramskim gledališčem, ki so ga ljubljanski Nemci zgradili pred prvo vojno (1909–11). Danes je Center Šumi pars pro toto vladavine brezobzirnega pridobitniškega kapitala, način razmišljanja, ki uničuje estetiko mestne skladnosti, da o imperativu Fabianijevega gabarita ne govorimo. V celem pravi dosežek legitimnih naslednikov genocidnih komunistov, načelnih borcev proti kapitalizmu.

Ljubljana, Čopova ulica (Foto: sta)

Tudi sicer kjer le mogoče beton, dobrodošel celo v parku. Tega so na stiku Resljeve in Trubarjeve ceste z visokim drevesom in zelenico nedavno uničili, začasno je ostalo tako dobro poznano peščeno parkirišče, sledi Jankovićev beton. Ali nedaleč na Vidovdanski cesti, kjer so odstranili manjšo podrtijo in v utesnjeno okolje neposredno ob stolpnici namesto pričakovanega parka vsilili nov betonski kolos z mansardo v štirih nadstropjih. Gmota betona se gradi povsem na parcelni meji trinajstnadstropne stolpnice, ob kateri je še parkirišče, in tako vsiljuje prizadetim stanovalcem, ki so se odzvali s tožbo, a župan je očitno tudi tu zaščiten. Pa beton na Dalmatinovi cesti, kjer samo upamo, da kapital ne bo samovoljno presegel gabarita sosednjih stavb. Ne pozabimo nadalje zapuščenega betona, nakopičenega v Stožicah.
Uničevanje Plečnikovega stadiona

In še naprej presenečenja. Napovedan je nov kipeči beton v Šiški ob Litostrojski cesti, dve sedemnajstetažni stolpnici, imenovani Peca, kamor ne sodita. Pa ob soseski Celovški dvori napovedani dve najvišji stanovanjski stolpnici v Ljubljani in Sloveniji (po 21 nadstropij, 85 metrov visoki), načrtovani v španoviji z neko črnogorsko družbo. Župana in kapital seveda mestni gabarit ne zanima, ne zanimata ga ne etika ne estetika. Ali – zaslepljen s kapitalom – sploh ve, kaj je to skladna mestna zasnova? Naj si malce ogleda Pariz z Eifflovega stolpa.
Končno še napovedana rekonstrukcija dolgoletne ljubljanske in županove sramote, hotela Bellevue (zgrajen popotresnega leta 1909), ki je znova zastala in kaj pomeni ob njem načrtovana temno označena gradnja?

Jankovićeve Stožice Foto: STA

Nič v tej seriji ni naključno, tako tudi ne še ena županova sramota, propadajoči Plečnikov stadion, ki se ga očitno načrtno uničuje. Zavod za varstvo kulturne dediščine nedvomno podpira župana, ki je prvi krivec za nastalo uničevanje, in z njim podžupan Janez Koželj, sicer soavtor knjižnih publikacij o Plečniku. Tudi tu načrtovana nezmernost vsemogočega v višine kipečega betona, betona nad zemljo in pod njo, ki bo stadion, kar bo od njega ostalo, povsem minimiziral. Ne bo več dominanta okolja, marveč le še nebodigatreba privesek. Ali je župan dorasel Plečnikovi veličini?

V tej surovosti do mestnega okolja vsaj en nasprotni zgled, to je celovita obnova Cukrarne, ki bo iz teh časov v redek ponos mestu. Seveda niti po naključju ne gre za nov objekt, novo idejo ob siceršnjih prizadevanjih za uničevanje in razvrednotenje.

Županova kanalizacija za odvzem mandata, onesnažen zrak, grafiti, železnica …
Ko govorimo o novih idejah, bije v oči županova trmasta napeljava kanalizacije čez zaščiten vodni rezervat za Ljubljano, nekaj, kar je povsem skregano z zdravo pametjo. Zadeva, zrela, da se župana s sodnim sporom ustavi in sproži postopek za odvzem mandata. Končno že odvzem mandata! Tudi podoben problem onesnaženja za župana ne obstaja. Nismo še slišali, da bi bilo osrednje vprašanje »najlepšega mesta« onesnažen zrak. Po Evropski okoljski agenciji je Ljubljana po meritvah finih delcev v letih 2019 in 2020 na 260. mestu med 323 evropskimi mesti. Kaj to pomeni? Ker je že na rizičnem območju, najprej negativen vpliv na zdravje meščanov, posledica sta zmanjšana odpornost, in kot pravijo strokovnjaki zaradi onesnaženja njihovo precej krajše življenje. A očitno vprašanja čistega življenjskega okolja »najlepše mesto« ne pozna.

Prav tako sta župan s podžupanom povsem tiho o pomazanosti »najlepšega mesta« z grafiti njihovih levičnikov. To je tišina, ki spodbuja. Koga naj se tu zaščiti, brezvestne grafitarje, ki na veliko mažejo po tuji lastnini, ali odličnost arhitekture, tudi Plečnikove, sakralne in druge, in s tem meščane in turiste, ki jim zadošča, da živijo in obiskujejo lepo mesto, nikakor ne Jankovićevo »najlepše mesto« z njegovim betonom in grafiti?

Ljubljanski župan Zoran Janković (Foto: STA)

Povsem tiho sta tudi, kako rešiti ljubljansko železniško križišče, morda s poglobitvijo? Ljubljančane to zanima, toda ali najodgovornejša vesta, kako?
Trmasti župan je po dolgem času na ljubljanskem gradu le dovolil še slovensko zastavo, ki bi na stolpu povsem zadoščala. Gre tudi za nekdaj značilno mestno silhueto srednjeveškega gradu, ki ga je zadnji čas močno zaraslo drevje. To, kar bi danes morali videti, je pozidava iz 15. in predvsem 16. in 17. stoletja po porušenem Stolpu piskačev in v času marčne revolucije zidanem stolpu – še po drugi vojni povečani stolp kot dominanto grajskega kompleksa, ki so ga ob koncu prejšnjega stoletja in še pozneje temeljito obnovili. Bile so že pobude, da se z drevjem zakriti grad v vsej veličini odstre pogledom meščanov in turistov, a se nič ne zgodi. Se pravi, da še tisto, kar imamo, ne znamo ceniti. Naši predniki so to dobro vedeli, župan Janković očitno tega ne ve ali ga to ne zanima.

Pečat identiteti prestolnega mesta daje vedno bolj tudi županova širokogrudnost in razumevanje za vrsto lokalov s hrano z juga nekdanje države turškega in srbskega izvora. Kaj še reči, balkanizacija slovenske prestolnice se nadaljuje. Župan Zoran Janković je tako res pravi fenomen, še naprej je fenomen starih sil, opranih možganov in balkanske invazije, za kar ni škoda niti evropskega mesta.

Ivan Klemenčič