Matija Ogrin: Kočevski Rog – središče in merilo Slovencev

Morišče pod Macesnovo gorico. (Foto: STA)

Letos poteka tri četrt stoletja, odkar so komunistični zločinci našo domovino spremenili v množično grobišče.

V Kočevskem Rogu je ob grobu žrtev komunističnega zločina spregovoril tudi Matija Ogrin. Njegov nagovor objavljamo v celoti:

“V Kočevskem Rogu je tišina nepredirna in globlja kakor v vsakem drugem gozdu. Gozdna tihota je tu drugačna. Kajti to, kar so videla ta drevesa in te skale, je nepojmljivo, človeški misli komaj dostopno. Tisto, kar se skriva za tihoto tega gozda, je nekaj tako izrednega, da se dviga nad vse drugo, kar se nam je Slovencem v tisočletni zgodovini dogodilo. Zlo, ki je tu delovalo, je bilo drugačno od vsega znanega; prav je bilo rečeno, da je bilo tu na delu neko – presežno zlo. Trpljenje slovenskega človeka na tem kraju je nedopovedljivo. In moralna veličina ljudi, ki sta jih zlo in trpljenje tu zadela, je zato komaj dosegljiva.

Pomenu, ki ga ima Rog za nas, sodobne ljudi, se nekoliko približamo, ko uvidimo, da je Rog temeljna resničnost slovenskega naroda in države. Nikjer drugod med Slovenci ni bilo toliko in takega trpljenja, pa tudi takšne človeške veličine, kakor na stotinah slovenskih morišč, ki jih Rog vse skupaj predstavlja – od Primorske do Prekmurja.

Foto: STA

In skorajda bi rekli, da nikoder drugod človeška veličina ni mogla zrasti više kakor tu, kjer so izmučene, polomljene žrtve globoko v breznu v smrtnih zdihljajih prosile Boga za odpuščanje morilcem. Na drugi strani pa ljudje, ki so se tukaj vedli kakor bogovi, niso mogli sami sebe še bolj spremeniti v pošasti in še bolj prizadeti svojo človeškost.

Človek ne more imeti nobene želje po domu, po domačih, po nežnosti in utehi, ki bi ne bila na Rogu doživeta v stopnjevanem pomenu besede. Nobene želje po pravici in rešitvi ne moremo občutiti, ki bi tukaj ne bila v človeških srcih občutena pomnoženo in podeseterjeno. Predvsem pa: nobene bolečine ni, ki je ni bilo na Rogu in nas tukaj čaka kakor mogočno ogledalo. Rog je zato antropološko središče in moralna norma slovenskega človeka.

Ničesar Slovenci nimamo in ne moremo imeti, kar bi nas v vsej zgodovini bolj prizadelo in bolj spremenilo življenje našega naroda, kakor Rog. Ničesar ni v našem narodu, kjer bi si tako ostro in dokončno stala vsaksebi slovenska katoliška omika in barbarstvo, civilizacija in njeno zanikanje. Tukaj se z ostro ognjeno črto ločuje vse, kar je v stoletjih našega naroda vodilo h kulturi, omiki in ohranjanju življenja; na drugi strani pa na Rogu dočaka svojo končno kulminacijo to, kar je po raznih poteh, vidno ali manj vidno, vodilo v razkroj omike in v uničenje človeka. Rog daje vsemu temu končno potrditev, pečat, razvidnost in nedvoumnost. Rog je kakor tisto polje, na katerem dozorita pšenica in ljuljka – in se pokažeta v dokončni razvidnosti. Zato je Rog tudi v pogledu omike in kulture naša središčna realnost, je civilizacijsko in narodnostno središče Slovencev.

Za Rog pa je bistvenega pomena tudi tisto, kar pomenijo in ponavzočujejo rožni venci, križci in svetinjice, strgani žrtvam z vratu in odvrženi ob breznu na kup. Tista dokumentarna fotografija prepletenih rožnih vencev in križcev, ki jih načenjata rja in zeleni volk, pove vse. Tu sta si stala v prečudnem boju nasproti vera in sovraštvo do vere, vdanost v Božjo previdnost na eni in bojevito zanikovanje Boga na drugi strani. Ni se moč izogniti misli, da se je tu dogajala neka drama, katere resnično prizorišče je presežno, duhovno, in da nam je izid te drame v metafizičnem pomenu – nam kot živečim ljudem – neznan in nedostopen. Nedvomno pa nam je duhovni, metafizični pomen Roga do neke mere dostopen in najbolj razložen s fatimskim sporočilom (kakor je bilo na tem mestu že rečeno: v fatimski viziji Kristusovo kri, ki teče s križa, v čaše prestrezajo mučenci in jo kot Božjo milost posredujejo vernim). Zato smemo reči, da Kočevski Rog ponavzočuje delovanje duhovnega zla in dobrega v naši zgodovini, ju napravi očem vidna in očitna kakor morda nikoder drugod, zato je v tem smislu Rog tudi metafizično središče slovenstva.

Ko prisluhnemo pričevanjem rešencev iz Kočevskega Roga – Milana Zajca, Franceta Dejaka, Franceta Kozine in drugim pričevanjem o revoluciji – se nam eden v drugem odpirajo ti trije aspekti Roga kot središčne slovenske realnosti: antropološki ali osebno-človeški vidik, vidik omike ali slovenskega narodnega življenja ter nazadnje – metafizični pogled. S tem tremi vidiki Rog obsega tako rekoč vso slovensko zgodovinsko resničnost. Zato vsekakor moramo reči, da je Rog središčna slovenska realnost, je najbolj zgoščeni, jedrni del naše resničnosti, je kakor stržen, mera, kriterij našega ravnanja. Vsako naše dejanje je ob Rogu premerjeno, stehtano in postavljeno na svoje mesto.

Rog torej premerja vse vidike, od zgodovinskih in političnih do etičnih in religioznih. Je višja resničnost, vmesni prostor, v katerem se stekata slovenski zgodovinski in nadzgodovinski svet in kjer vsako naše dejanje dobi v razmerju do našega naroda svoj dokončni značaj, vrednost in velikost.

Foto: STA

Vsak narod mora živeti iz sebe, iz svojih danosti, iz tega, kar je. Prva danost slovenskega naroda v moderni dobi pa je – Rog. Za slovenski narod moramo zato v družbenem pogledu reči, da je v njem toliko demokratičnega življenja, kolikor je zavesti o tem, kar pomeni Kočevski Rog. Za slovensko politiko pomeni delovati iz resnice o Kočevskem Rogu in delovati demokratično eno in isto stvar. Usihanje zavesti o Rogu in praktično omalovaževanje njegove resnice zato za Slovence pomeni – usihanje demokracije in ugrezanje v totalitarizem.

Rog se razprostira prek 600 krajev naše domovine. Toda te temeljne resničnosti vseh 25 let v samostojni državi nismo hoteli zares videti in se pokoravati njenim ukazom. Slovenska država doslej ni dala z ničemer vedeti, da zla Kočevskega Roga in vsega, kar kot simbol predstavlja, ne šteje v območje sprejemljivega, dopustnega, legitimnega. Demokratična država namreč vse pomembne stvari pove samo na en način: z zakoni, ki jih sprejme parlament. Tu se v več kot 20 letih ni zgodilo praktično nič. Republika Slovenija je še naprej dedinja gorostasnega zločina.

Ignorirati nekaj tako temeljnega in bistvenega, nekaj, kar tako jedrno stoji v osrčju naše resničnosti – pomeni pasti v praktični relativizem, v katerem se lahko zgodi in izreče kar koli, saj ni več nobene mere za nobeno stvar. Če smo bili s tem, kar slovenski Rog pomeni, pripravljeni neurejeno živeti že dve desetletji, smo se s tem sami obsodili na dve desetletji ugrezanja nazaj v totalitarizem, s tem pa na socialne krivice, krajo skupnega dobrega in nazadnje še – na politične sodne procese.

Kdo ob vsem tem ne občuti skušnjave pesimizma in pobitosti? To resnično je skušnjava – v verskem pomenu besede, – saj v pesimizmu izgubljamo vero v dobro; v pesimizmu pozabljamo, da je za in nad zgodovino še nekdo, Vsemogočni, ki nam nenehoma daje obilni delež svoje mogočnosti v naše roke kot naše, človeške možnosti. Tisti, ki ležijo v breznih Roga, so srčno branili demokracijo in slovensko izročilo; in če ju hočemo utrjevati mi, smo hočeš nočeš njihovi nadaljevalci. Ali nočemo biti to, kar smo?

Da, prav to hočemo biti. Kočevski Rog nas v tem utrjuje. Ko Sveto pismo stare zaveze pove za katerega od očakov, da umrje, ne uporabi te besede, marveč pravi: »bil je pridružen svojemu ljudstvu«. Tudi mi lahko rečemo za žrtve Roga in drugih morišč: »in bili so pridruženi svojemu ljudstvu«. Ta biblična perspektiva nam pravi, da resnično ljudstvo, resnični narod ni le ta, v katerem smo tukaj in zdaj, marveč je predvsem tisti, ki je bil pred nami, ki že pri Bogu in pri njem v polnosti biva kot »moje ljudstvo«. Tudi mi jim bomo pridruženi. Upajmo, da pred tem ne bo več noben Slovenec moral po tisti hudi poti, ki so jo prehodili oni. Vendar pa je Rog kraj tako posebnega stika časa in večnosti, da moremo biti roškim žrtvam pridruženi že na tem svetu, že v tem življenju – takrat, ko sprejemamo resnico Roga in iz nje ravnamo. Takrat smo – že tu in zdaj – pridruženi svojemu ljudstvu.”