Še ena žalostna in pretresljiva izpoved slovenske upokojenke Milice: “Streho, streho bi bilo treba popravit. Ampak pri tristo evrih penzije?”

foto: Humanitarček / facebook (fotografija je simbolična)

Nadaljujemo z objavami pretresljivih zgodb, ki jih na svojem facebook profilu objavlja društvo Humanitarček. Tokrat o upokojenki Milici, ki živi v človeka nevrednih razmerah in se mora preživeti s tristo evri na mesec.

“Jaz sem Milica, gor “z goše”. Odkar vem zase sem živela v tej naši hišici. Včasih je bila to gozdarska bajta – takrat je les še nekaj štel, pridne roke pa še bolj. Ata je delal v goši, mama pa je kuhala za delavce. Najraje so imeli njen golaž… Prihajali so pomagat les “vun vlačit”. Po 8-10 jih je spalo pri nas. Takrat so veliko pili, tudi oče, ampak so tudi veliko delali.

Med njimi sem spoznala Tinčeka. Bil je najmlajši med njimi, lepe črne oči je imel. Izza Kolpe je bil. Kaj hitro sva se ženila… Tinček je nadaljeval z delom v goši. Oče je vedno manj mogel. Mamo je odnesla bolezen ene zime, preden bi vnučke dočakala. Spomladi sem rodila Manico. Težek porod je bil, niso vedeli, če bova preživeli. Ampak mala, mala je bila žilava. Tinček si je sina želel, sem mislila, da se bo navadil na Manico, pa je vedno rekel “samo hrano odžirata”. Se je hecal… saj naju je rad imel. Ampak hrane pa res nismo imeli “gvišne”.

Bili so težki časi, lesnih delavcev niso več nucali. Oče ni več mogel delati, star je že bil. Potem ga je še rak uhaklal. So rekli, da od tobaka. Hujšal je, bruhal. Vedno bolj je bil suhi. Kot prekla. Potem je obležal. Hrane ni bilo. Tinček je najbolj močno jedel, da je lahko delal. Jaz kake ostanke močnika, zelenjavo z vrta.

Manica je bila še mala – sem vedno rekla, da imam dva otroka. Ko sem očetu plenico zamenjala, je rabila Manica. Prala sem jih, v kisu. To je bilo najcenejše. Veliko, veliko. Koča je vedno smrdela po bruhalici… Tinček je delal po kmetijah, pri privatnikih. Ampak niso plačali… so obljubljali… pa so potem kar krompir dali… ampak tega smo doma imeli. Včasih kdo kak “štikl mesa”… to se je še splačalo mu delat…

Eno pomlad je pomagal streho krit pri sosedu, Manica jih je imela takrat že 7,8. V šolo je ravno šla… Oče pa je vedno bolj hiral. Naša bi tudi takrat že remont rabila. Je rekel moj Tinček “dobro bodo plačali, da lahko Manici kupiva nove čevlje, pol pa streha!” Ko sem kuhala južino sem slišala sireno gori pri sosedu. Me je zabolelo pri srcu…

Tinčka ni bilo domov na južino. Šele zvečer je prišla soseda… je rekla, da je Tinček iz strehe padel, glavo si je strl. Da me bodo jutri peljali v bolnico, da ga vidim, da je hudo. Molila sem, molila… pa ni pomagalo. Tinček je umrl… kar tako. Ponoči. Nisem ga videla več živega, ni mogel več kupit Manici čevljev. Sami smo bili. Oče, Manica in jaz. Soseda je še nekaj mesecev hrano nosila, potem je ni bilo več. Tinčkovega dela ni plačala. Hitro je izzvenela krivda, mi niso nikoli niti oprosti rekli. Ampak streho so pa dokončali…
Lepo so imeli, naša pa je zamakala.

Jaz sem začela delat po hišah… ampak kaj ko smo tako na samem doma. Manici ni šlo v šoli, nikakor ni naredila šole. Kuharska pomočnica je postala. Sem ji želela nekaj dat za popotnico, da si lahko ustvari svoj dom, sem našparala malo. Ampak je potem oče umrl. Pogreb je požrl ves našparan denar. Manica je hotela doma ostat, gori v goši. Pa sem ji rekla, da naj raje dol ostane. V vasi. Ne bo toliko za bencin dala. Se je ženila, vedno redkeje je “gori v gošo” hodila. Ni imela otrok… mož je rad vinčeka pil, vse, kar je zaslužila je za pijačo dal. Njega niso nikjer marali. Manica se mi je smilila. Mislim, da je več tepena bila kot sita… nista imela veliko. Sem jima kdaj dala kaj iz vrta… ah, moja Manica. Umrla je, ker ji je v glavi počila žila… niti 50 jih ni imela… jaz mislim, da od tega, ker jo je tolikokrat tepel.

Potem je pa tudi mene začelo zdravje “basat”, tam pri 75. So rekli zdravniki, da od prepiha. Revma. Pa srčno “spuščanje”, pa “vodenične noge”. Možno, mi je res pihalo v hiški… star šporhet pa ni več grel dobro… kako bi, ko pa nisem več mogla nasekat drv… samo dračje sem kurila, pa reklame… to gori, a hitro “jenja”. Streho, streho bi bilo treba popravit. Ampak pri 300e penzije? Kako pa? Naj jaz pležem po lojtri? Jem, kar zraste. Solato. Pa papriko. Pa argo župico. Včasih s kako jajčko… ko pa je lakota, pa kamilčke. Pa neha krulit… včasih rabim par glažekov… da ne kruli. Pa hitro greš spat, pa je.

Enkrat je prišla k meni ena gospa. “Pomagamo bogim” je rekla, je vse poslikala na telefon. Sem bila vesela. Trije so potem prišli. Sem mislila, da so od cerkve, ali rdečega križa… ampak so rekli, da samo pomagajo. Saj so mi, so mi počistili. Tudi obleke so mi zamenjali, kar v črnih vrečah so mi druge pustili… pa ne nove… od tujih ljudi. Moje so res stare bile, ampak so pa vsaj dišale. Te so bile zmučkane,veliko strganih. Ampak potem so videli šporhet… so ga naslednji dan odpeljali. So rekli, da mi bo boljše… “idukcjsko plato” so mi prinesli. Tako črno svetlečo. Veliko knofov. Lepa je. Ampak ko so šli, sem su hotela župico skuhat, pa je tulila. Ni pa je skuhalo. Sem čakala… ni. Samo tulilo je. Teh ljudi ni bilo več nazaj. Poslikali so mojo kočico, pospravili, pa šli. Nisem vedela, koga poklicat. Pa ne moreš bit nehvaležen. Saj so mi pa pospravili… pa okna umili…

Saj se znajdem… si juho delam potem kar z vročo vodo iz bojlerja. Dolgo si moraš “argico” mešat, da se raztopi. Kava pa se sploh ne ampak saj je dobro. Kamilčke pa namakam čez noč, da malo spustijo… golaž bi. Ali karkoli, da pogreje v želodčku.
Stari šporhet je vsaj malo grel, potem nisi prepiha več čutil. Tudi mojega debelega pulovra ni več. To čudo kar tuli, pa tuli. Zebe me… jesen je tu. Revma je še bolj na kosti šla. Boli me. Včasih se dolgo tuširam, da se malo zagrejem. Ampak hitro zmanjka tople vode… počasi bo zima. Bo moja zadnja… Tinček mi že maha.

Ps: za Milico smo zvedeli sami. Na socialnih omrežjih je nekaj posameznikov delilo slike prej-po prenovi. Niso imeli društva… kar nam je padlo v oči je bila ravno menjava starega štedilnika za indukcijsko ploščo. Želeli smo jim pomagat in donirat lonce – saj vemo, da na indukciji dela malo kateri. Nekako so zelo kot napad vzeli… Približno tri tedne smo potrebovali, da smo izvedeli, kje gospa živi. Pomagal je nato – poštar, ki je prepoznal hišico.

Samo poštarja je naprej spustila… nas je nagnala… jezna je bila na “dobre ljudi”. A ko nam je le uspelo do nje… Gospa je živela dobesedno v ledenici, brez možnosti kuhanja. Peč je bila že davno pokvarjena, štedilnika ni imela.. na indukciji ni delala niti ena “rengla”. Ko smo jo našli je imela pljučnico, odpeljana je bila v bolnišnico. V tem času je Jože P. po težkih mukah našel star štedilnik na drva… dobila ga je nazaj. S fanti je popravil tudi streho, uredili drva… Predvsem pa smo gospe uredili tople obroke iz sosednje gostilne v vasi, varstv.dodatek, redno hodimo na čvek… a ničesar ni bila tako vesela – ne nove postelje, loncev, obrokov… kot štedilnika na drva. Saj “župa” zagreje cel prostor.”

C.R.

  • Unikatna

    Ogromno je teh žalostnih zgodb. Pa tako malo je potrebno, da se revnega osreči. Da so dali tej starejši osebi ind. ploščo brez posode, je res neprimerno!

    Res me zanima kje je ob takšnih primerih socialna služba?!

  • xtc

    Zelo žalostno,zanimivo je,da se za te ljudi ne najde denar v državi najde pa se za ilegalno drhal in to nee malo,oblast bi moralo biti sram takih zgodb,a kdaj je komuniste sram in mar za male ljudi sploh ,če niso njihovi?

  • janko

    Malo je potrebno za srečo ostarelega človeka. Prijazna beseda oz. toplina, pa vključenost v sredino.

  • Franc Šink

    Kot migrantki bi ji bilo bolje.

  • Steiermark

    Drahal, ki nam vlada in tepta pravice Slovenskih državljanov, ne pozabi na svojo willkommerso golazen, katera bi naj prejemala mesečno, ca. 1200 evrov “socialne pomoči”, medtem ko mora upokojenka, umirati na obroke (kot še veliko drugih Slovencev, ki so pomagali ustvariti vso to blaginjo, ki jo sedaj rezervirajo samo za muslije oz. naše okupatorje), z nekaj sto evri penzije, preluknjano streho ter pomočjo prostovoljcev, ki imajo srce in pomagajo takšnim ostarelim Slovencem…

  • Skrajno Desni

    Za islamiste pa denarja in vsega ostalega kolikor hočete.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!