Vlada obljub na področju zdravstva, ki so jih ob začetku mandata dale koalicijske stranke, ne uresničuje. Odlaša z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja, kar se kaže kot vse bolj neuresničljivo. Finančne injekcije, ki zdaj pritekajo v zdravstvo, se nepregledno porazgubijo in ne dajejo učinkov.
V Sloveniji je trenutno kar 130 tisoč ljudi, ki nimajo izbranega osebnega zdravnika, število pa se po neuradnih podatkih vsak dan poveča za 60, kar bi po nekaterih ocenah lahko pripeljalo do situacije, ko bo v Sloveniji brez osebnega zdravnika kar 350 tisoč ljudi.
Pravica do izbranega zdravnika je državljanska pravica. Ob takšni množici ljudi brez osebnega zdravnika smo priča zdravstveni, socialni in tudi pravni krizi.
Skupnost socialnih zavodov je že poleti opozarjala, da so posamezni zdravstveni domovi zaradi kadrovskih težav zmanjšali prisotnost družinskih zdravnikov v domovih za starejše. Stanovalci tako niso imeli zagotovljene temeljne pravice zdravljenja iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja, ki jim pripada po zakonu. V zadnjem obdobju pa lahko govorimo tudi o tem, da je ogrožena kakovostna zdravstvena obravnava in samo zdravje stanovalcev v domovih za starejše, ki spadajo med najranljivejše skupine naše družbe.
Napovedana stavka zdravniškega sindikata Fides kljub nedavnemu dogovoru o zvišanju plač predvsem mladim zdravnikom se v tej situaciji kaže kot izsiljevanje, a je stvar potrebno pogledati z več zornih kotov. Vse bolj se kaže, da vladna koalicija Gibanja Svoboda, SD in Levica situaciji ni kos. Dnevno se vrstijo pozivi k zamenjavi ministra Danijela Bešića Loredana, ki pa zaenkrat po besedah predsednika vlade Roberta Goloba uživa njegovo zaupanje.
Situacija je šla že tako daleč, da zdaj že največji vladni podporniki trenutno dogajanje ocenjujejo kot dobesedno rušenje javnega zdravstva. V iniciativi Glas ljudstva so ob tem pripravili javno peticijo za urgentno razreševanje problematike več kot 130 tisoč ‘izbrisanih’ pacientov in korake za izvedbo večmesečne kampanje Ustavimo rušenje javnega zdravstva.
Kako daleč bo vse to šlo, je težko oceniti. Dejstvo pa je, da v vse bolj poglabljajoči se zdravstveni krizi vlada ni nakazala nekih oprijemljivih rešitev, ki bi ljudem vzbudile vsaj upanje, da bo v kratkem kaj bolje. Je to “svoboda”, ki “smo” jo izvolili?