Nekoč sem sedel v enem od liverpoolskih “pubov” in s pivom ubijal čas do odhoda trajekta. Pivo kakopak spodbuja mednarodno bratstvo in tako sem se zapletel v pogovor s sosedom za pultom.
Ta se je pohvalil, da ima steklarsko obrt in zasluži okoli osemdeset tisoč funtov letno. V tedanji jugoslovanski valuti bi bilo to četrt milijona nemških mark. Čeprav je k njegovemu uspehu precej pripomogla tudi liberalna gospodarska in davčna politika tedanje premierke Margaret Thatcher, je bila njegova mržnja do “Maggie” skorajda fanatična.
Ko sem ga vprašal, kaj mu je pravzaprav tako hudega storila, je izustil nekaj floskul. Najpomembnejši sta bili, da se ni uklonila stavki rudarjev in da ne mara sindikatov. No, moj sogovorec ni imel nobene zveze ne s sindikati ne z rudarji.
Na koncu se je izkazalo, da v bistvu niti ne ve, zakaj sovraži premierko. Izpostavil je le, da jo je treba v njegovem okolišu, kjer tradicionalno volijo levico, sovražiti, ker te v nasprotnem primeru sosedje, znanci in sodelavci izobčijo in tudi ti postaneš sovražnik. Bolj kot je torej tvoje sovraštvo divje in iracionalno, bolj si na pravi strani, s tem pa si seveda tudi varnejši.
Levica ustvarja iracionalno sovraštvo
Do podobnih ugotovitev pridem, kadar se pogovarjam s svojimi, resda redkimi, levičarskimi znanci. Vsi besno sovražijo Janeza Janšo, a ko jih vprašam, kaj jim je vendar tako hudega storil, nikoli ne dobim konkretnega odgovora, ampak nekaj naučenih floskul. Ena od najpogostejših je ta, da “Janša razdvaja narod”. No, Slovenija je razdvojena že od jeseni leta 1941, od famoznega Kidričevega razglasa: “Kdor ni z nami, je proti nam.” To je privedlo do genocida, kakšnih sedemsto množičnih grobišč po Sloveniji in pohabljene družbe. Če torej potegnemo vzporednice z liverpoolskim steklarjem, vidimo, da je modus operandi levice enak v vseh državah, vseh družbenih sistemih in vseh obdobjih. To pa je ustvarjenje okolja, ki temelji na iracionalnem sovraštvu, brezpogojni pokorščini in vladavini strahu …
Bogdan Sajovic