Nedeljski referendum o zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti ni bil le politični obračun, temveč jasno znamenje, da si državljani želimo pravičnosti in transparentnosti.
Kot mlada članica Slovenske demokratske mladine sem ponosna na odločitev večine, da je zavrnila zakon, ki bi peščici omogočil privilegije na račun vseh nas, in je dokaz, da mladi resnično stremimo k medgeneracijskemu sodelovanju, kot smo med kampanjo za referendum tudi dokazali.
Zakon, ki naj bi uredil dodatke za umetnike z izjemnimi dosežki, je vlada predstavila kot “nujno ureditev dolgoletne netransparentnosti”. Tako sta ga branila ministrica Asta Vrečko in premier Robert Golob.
Bežanje pred odgovornostjo in resnico
A pravzaprav smo državljani slišali premalo jasnih odgovorov in preveč vzvišenih opazk. Ko se vlada na demokratičen referendum odzove z bojkotom, to ni znak politične samozavesti – to je znak politične arogance. Bojkot ni bil izraz načelnosti, ampak bega. Bežanja pred državljani, pred argumenti, pred resnico. Dejstvo je, da so številni opozorili – z dobrim razlogom –, da gre pri zakonu za sistem privilegijev, ki bi nekaterim posameznikom prinesli tudi po več tisoč evrov mesečno, medtem ko več kot 60 odstotkov slovenskih upokojencev životari z zneski pod pragom revščine.
Kot mladi, ki že zdaj s študentskim delom vplačujemo v pokojninsko blagajno, se resno in z vse večjo zaskrbljenostjo sprašujemo, ali bomo ob upokojitvi sploh deležni pravičnih pokojnin ali pa bo takrat pokojninska blagajna že prazna, ker so vmes sredstva porabljali za privilegije redkih in izbranih. Težko je verjeti v pravičnost sistema, ki nas že v študentskih letih obremenjuje kot odrasle, a nas hkrati obravnava kot politično nevidne. Vsak evro, ki ga prislužimo z delom prek študentskega servisa, je obdavčen. Plačujemo v zdravstveno (zahvaljujoč tej vladi še več) in pokojninsko blagajno, nimamo pa zagotovil, da bomo iz tega sistema – pod levo politiko − nekoč res kaj dobili. Mladi, ki opravljamo študentsko delo predvsem v gostinstvu in proizvodnji – tam, kjer primanjkuje kadra in je potrebno osnovno znanje –, poslušamo od politike, da je denar za posebne dodatke k pokojninam »zaslužnim umetnikom«. A kje je dodatek za mlade, ki opravljajo delo, da lahko finančno pomagajo družini ali pa skrbijo zase in še študirajo? Kje je sistem, ki bi omogočal dostojno življenje, dostojno plačilo in osnovno zagotovilo za prihodnost tistim, na katerih stoji svet? V zdajšnjih gospodarskih razmerah se vsakodnevno srečujemo s podražitvami osnovnih življenjskih potrebščin – hrane, položnic, goriva, nenazadnje tudi dražjega RTV-prispevka – pa tudi z “nerešljivo” stanovanjsko krizo.
Nas, mladih, ne skrbi, ali bomo imeli pokojnino 1.000 ali 1.200 evrov – skrbi nas, ali bomo sploh imeli svoj dom, prostor za družino, možnost varčevanja. Stanovanja v mestih so za povprečnega mladega človeka brez dedovanja ali finančne pomoči praktično nedosegljiva. Država, ki bi morala skrbeti za prihodnost, pa namesto tega zgradbo prihodnosti z vsakim privilegiranim zakonom spodkopava. Mladina danes ni brezbrižna. Smo informirani, delavni, odgovorni – ampak vse bolj izčrpani in razočarani. Vse več jih razmišlja o odhodu iz države, ker so pri nas zdaj vrednote, kot sta delo in poštenost, potisnjene na stranski tir. Politika, ki daje prednost peščici, ignorira prihodnost celotne generacije, zato ni čudno, da tudi mladi nismo več tiho. Referendum je bil tudi naš odgovor. Zato je prav, da smo na referendumu rekli NE privilegijem peščice. Želimo si sistem, ki bo pravičen do vseh, ne le do izbranih. Umetnost je pomembna, a mora biti nagrajevanje transparentno in pravično.
Gaja Omerzi