Ko je Donald Trump leta 2016 šokantno in prepričljivo premagal medijsko maziljenko Hillary Clinton, je udarni val njegove zmage poleg solz zagrizenih socialistov in psevdoliberalcev imel še eno pomembno posledico, ki bo morda zaznamovala generacije. Nihče več ne verjame v predvolilne ankete.
Znameniti rek o statistiki so priredili tako, da se zdaj glasi: Laž-Še večja laž-Volilne napovedi. Prav vse večje medijske hiše po vrsti, ki so naročile svoje raziskave, so napovedovale premočno zmago Clintonove. Bolj samozavestno in prepričljivo kot kadarkoli v zgodovini demokratičnih držav. Niti Vladimir Putin v na pol tiranizirani Rusiji ni žel tako prepričljivih zmagovalnih napovedi. Po temeljiti analizi se je pokazalo, da sta bila Trump in Clintonova v ključnih državah (ameriški elektorski sistem je v tem smislu nekaj posebnega) zmeraj le nekaj odstotnih točk narazen (dovolj za statistično napako) in da so si liberalni mediji le preveč entuziastično razlagali predvolilne ankete. Interpretacije podatkov so dovoljevale različne anomalije in možnost, da si vsak zgradi svojo najljubšo resničnost. Čeprav je šlo za ankete, ki so bile zelo nedvoumne, na primer: “Si želite za predsednika ZDA Trumpa ali Clintonovo?”
Ameriška resničnost in naši zlagani politbarometri
Zdaj pa preslikajmo ameriško resničnost na naše zloglasne politbarometre. Vprašanja o podpori političnim strankam (ki jih nekateri morda sploh ne poznajo), ocenjevaje politikov (tako znanih kot tistih bolj obskurnih), ocene od 1 do 5, ocenjevanje dela vlad itd. Kar hitro se začnemo spraševali, ali bi se dale takšne ankete socialno projektirati na tak način, da bi to bilo dobro za naročnika kljub povsem legitimnim rezultatom.
Kakorkoli, zdi se, da imamo pri nas dve različici anket. Tiste tik pred volitvami, ki so ponavadi relativno točne, in tiste nekje na odprtem morju mesece prej in mesece po volitvah, ko je že kakšna leva vlada trdno v sedlu. Tiste so bolj – zanimive. Da ne rečem drzne. Morda je takrat bolj drzno politično telo? Kdo bi vedel …
Ena od agencij za raziskavo javnega mnenja, ki objavlja politbarometre na svoji strani, pove, da s kvantitativno metodologijo (standardiziranim vprašalnikom) zbirajo podatke na vzorcu anketirancev, ki jih nato povzamejo na celotni populaciji. Pri tem uporabljajo več metod kvantitativnega raziskovanja (telefonsko, osebno, spletno anketiranje). Politične barometre in volilne napovedi praviloma merijo predvsem s telefonskimi klici.
Vprašljiva uporabljena metodologija pri anketah
Ne trdim, da si agencije rezultate svojih anket izmišljujejo iz zraka. Lahko pa postavim nekaj zanimivih pomislekov za razmišljanje.
Najprej: metodologije tudi danes, v zlati informacijski dobi, ostajajo dokaj skrivnostne. Po objavah sodeč je večina anket opravljena telefonsko. Če se opravljajo telefonski klici, ali se kliče tudi na mobilne telefone? Če ne, bo to konkretno vplivalo na rezultate, saj stacionarne telefone dandanes uporablja zelo specifičen prerez populacije. Tudi zasnova vprašanj je lahko narejena tako, da udeleženca ankete namerno ali nenamerno privede do nekega želenega odgovora. Če bodo na primer anketiranca prosili, naj oceni delo Violete Bulc od 1 do 5, obstaja dobra možnost, da jo bo ocenil s 5, s tem pa prikril dejstvo, da sploh ne ve, kdo za hudiča je ta Violeta Bulc. Pomembno je tudi, kako se zagotovi naključni prerez populacije. Seveda je velika razlika, če se anketa izvaja pretežno na telefonskih številkah Ljubljana Vič/Center/Dravograd ali pa v Beltincih in Spodnji Kungoti. Na žalost o tem, kako se poskrbi za res razkropljen vzorec vprašanih, nikoli ni javne diskusije. Ne mene ne nikogar, ki ga osebno poznam, niso še nikoli poklicali, odkar v Sloveniji opravljajo politične raziskave. V državi s številom prebivalcev manjše soseske kitajskega velemesta je to vsaj malce nenavadno.
Kakršnekoli pomisleke že imamo o metodologiji, je zelo zanimivo, kako pogosto dobivamo lestvice, ki bi jih slovenska trda levica lahko označila za pisma želja Božičku (pardon, dedku Mrazu). Anomalije (ali pa statistični šum!) se manifestirajo v naslednjih oblikah:
- STEREOTIPNA LESTVICA PRILJUBLJENIH POLITIKOV PO STARI SLOVENSKI ŠEGI: Morda res živimo vsak v svojem informacijskem mehurčku, a vendarle je zanimivo, da ne rečem statistično posrečeno, kako je lestvica najbolj priljubljenih politikov že leta (z različnimi akterji) porazdeljena nekako takole: 1. predsednik republike; 2. novi obraz levice (ta občasno zamenjuje položaj s predsednikom, predvsem v medijsko plodnem pred- in povolilnem obdobju); 3. anonimni, splošni javnosti neznan evropski komisar ali komisarka (edini, ki poleg prvih dveh še sme poseči po prvem mestu); 4. poslanec ali minister levo radikalne stranke; 5. žlahtni levičar; 6. poslanec ali minister levo radikalne stranke; 7. žlahtni desničar; 8. nekdanji novi obraz levice; 9. poslanec levo radikalne stranke; 10. žlahtni desničar (od 4 do 10 pride do občasnih rošad) … 20. Janez Janša (ki kot nalašč naslednji teden izpade z lestvice, nato pa spet pride nazaj na predzadnje 19. ali zadnje 20. mesto, kot da bi pripravljali teren za nekoga, da bo lahko na televiziji povedal, da je Janša zadnji oziroma da je izpadel). Cinično bi lahko pripomnil, da določenim krogom politkomisarjev veliko bolj ustreza, da najmočnejšo figuro slovenske desnice omenijo kot zadnjega ali izpadlega. Stavek “Rep lestvice zaključuje …” je tako sladko izreči, ko se omeni skupaj s politikom, ki ga sovražiš. Imajo pa res srečo, da zmeraj tako nanese …
- SLALOM POLITIČNIH STRANK BREZ RAZLOGA: Še ena posrečena posebnost slovenskih vzorcev so divje fluktuacije na strankarskem parketu brez nekega tehtnega razloga, ki bi takšno spremembo mnenja volivcev primerno pojasnil (razen če gre za statistični šum). Plastični primer: stranki SMC in SAB sta med avgustom in oktobrom po eni od raziskav najprej poskočili, prva za 4, druga za 2 odstotni točki, čeprav v tistem času ni bilo kakšnih medijsko odmevnih zadev, da bi se dovolj dolgo svaljkali po TV-zaslonih, potem pa sta obe zopet skrivnostno, brez nekega razložljivega razloga padli, prva za 3, druga za 1 odstotek kot v skrbno koordiniranem plesu meteoritov psevdo-ALDE-kometa. Ogromen skok, ki ga te dni uživata LMŠ in njen vodja, bi bil še nekako za silo logično razložljiv glede na to, kako brezbrižno je začel deliti socialistične bombončke javni upravi in prejemnikom minimalnih plač. A kaj, ko so socialistične ukrepe podpisali tudi drugi koalicijski partnerji, za botro višje minimalne plače pa so mediji vestno razglašali Levico – a vsem tem, vključno z Levico, se je podpora v zadnjih treh mesecih znižala. Kot tudi SDS, pri čemer so politični analitiki modrovali, da se glasovi SDS selijo k LMŠ. Čakajte, ali živimo v istem vesolju? Glasovi desnice, ki zagovarja prosti trg in tuje investicije, so se preselili k LMŠ zaradi čavističnih ukrepov? Bolj kot človek razmišlja, bolj se dozdeva, da je tudi podpora LMŠ neka čudna anomalija, ki je sicer morda delno usidrana v mlačnosti Cerarja, nevzdržnem hvalisanju Bratuškove, radikalnosti Židana in preračunljivem politkomisarstvu Erjavca, a kljub temu je takšna vsenacionalna podpora vsaj malce nenavadna, razen če sprejmemo neverjeten postulat, da LMŠ jemlje glasove desnici.
- EVROKOMISARSKA ANOMALIJA: Institut evropskega komisarja, ki po nekakšni čudni medijskopropagadni logiki bojda spada pod slovensko dnevnopolitično vsakdanjost, je v Sloveniji hudo čislana služba, vse odkar je leta na politbarometrih kraljeval anonimni, povsem nevidni Janez Potočnik, zdaj pa blizu vrha blesti po žerjavici hodeča evrokomisarka etraordinaire Violeta Bulc. To je še posebej zanimivo ob dejstvu, da smo Slovenci zmeraj večji evroskeptiki. Sam sem opravil zasebno amatersko anketo, specifično zaradi fenomena njene nore priljubljenosti. Vprašanje je bilo: “Ali veste, kdo je Violeta Bulc?” Bil sem še bolj specifičen in namignil, da je političarka. Anketa še zmeraj poteka, vprašanih pa je bilo že kar konkretno več kot tipičnih 700 posameznikov. Od teh jih je gospo poznalo manj kot dva ducata. Večini se ni niti sanjalo, kdo je. Tisti, ki so jo poznali, so bili kar konkretno seznanjeni z dnevnopolitičnimi temami. Dobil sem tudi ogromno komičnih odgovorov v stilu: “To je tista zmešana igralka z rdečo zvezdo v parlamentu?” Skrivnost evrokomisarske priljubljenosti je tudi po moji amaterski raziskavi še zmeraj zavita v tančico skrivnosti. Bo pa zanimivo videti, ali bo priljubljenost evropske službe še zmeraj enaka, ko je ne bo opravljal kandidat s pedigrejem, trdo usidranem v levici.
- NOVI OBRAZI: Nekakšen predvidljiv fenomen eksplozije novih obrazov, ki so postali že slovenska folklora tega desetletja. Se spomnite kimdžongunovske podpore Mira Cerarja, sina slavnega očeta? Najprej je prišla napoved kandidature za predsednika vlade, nato so prišle prve ankete s 30- do 40-odstotno podporo, nato so začele na oder leteti hlačke vzburjenih novinark in pričakovano medijsko maziljenje, ki je kulminiralo z volitvami, potem pa počasi začelo umirati hkrati z apetiti določenih akterjev globoke države in s spoznanjem, da morda le ni tako primeren kandidat zanje, kot so nekoč upali. Še danes se spomnim, da sem bil na kavi nekje pod ljubljansko piramido, ko sem izvedel, da bo kamniški župan/komik/lesarski tehnik/amaterski imitator Marjan Šarec kandidiral za predsednika države. In spomnim se naslednjega dne, ko se je v Delu pojavila prva anketa, ki je na državni ravni praktično anonimnega zabavljača na gasilskih veselicah postavila kar krepko za pete nepremagljivega Pahorja. Ljudstvo je sledilo. Še posebej potem, ko je globoka država nad Pahorja spustila svoje trdo leve intelektualce z javim pismom v njegovo podporo. Pravi del volilnega telesa je nato hitro zavohal Šarčevo OF-abilnost. Morda so nekateri akterji iz ozadja potem razmišljali, da bo po presenetljivo konkurenčni tekmi za predsednika pometel na volitvah. No, vsaj ankete so to vsekakor pričakovale – anketa Dela februarja 2019 je LMŠ napovedovala 19,5 odstotka, SDS pa 11,5 odstotka. Danes se o tistih prvih “ljudskih” pričakovanjih bolj malo govori. Nato pa so prišle predčasne volitve, Šarčevi komično prazni nastopi, lajnasto nakladanje o ničemer in naravno prirojena aroganca. Pa so se tudi ankete normalizirale iz tistih “Dragi dedek Mraz …” v tiste “Skupaj nam bo uspelo”, kjer so SD, LMŠ in SMC uživale približno enako priljubljenost v boju s premočno Janševo SDS. Tendenca slovenskega volilnega telesa je očitno zelo naklonjena novim obrazom, sploh če se ljudi prej malce vzpodbudi z obetavnimi prvimi anketami. Ali pa ankete le merijo ljudstvo, ki jo je spontano vzburila karizma, veličina in omnipotentnost naslednjega novega velikega upa levice? Še enkrat … kdo bi vedel …
Morda vse anomalije razloži premajhen vzorec anketirancev?
Nagonsko bi človek dejal, da je vzorec 700 posameznikov premajhen za raziskavo mnenja 1 milijona volilnih upravičencev, vendar statistika včasih deluje, tudi ko naša zdrava kmečka pamet odpove. Vzorec 700 naj bi prinesel statistično konkludentne rezultate z odstopanji +/-3 odstotka. Zakaj se torej včasih zdi, kot da so politbarometri spisek želja za slovensko levico? Očitno so na delu neke višje sile. Morda moč pozitivnih misli. Trdi levičarji, interesna združenja, zbrana okrog globoke države, ki obvladuje javne finance, borci za socialno pravičnost in politični pozerji si nekaj močno zaželijo in potem se na lestvicah politične priljubljenosti skozi ezoterični telepatski proces, ki ga znanost še ni razložila, zgodi točno tisto, kar so si zaželeli. Morda bi morali javni milijoni, ki jih država skozi enako mističen proces razdeli raziskovalnim agencijam javnega mnenja, biti delno namenjeni še za raziskavo znanstvene podlage mističnih anomalij. Morda je na delu nova fizika. Morda pa le stara politika.
Mitja Iršič, Demokracija