Politično življenje države lahko precej uspešno presodiš že po njenem imenu. Če je v imenu pridevnik “ljudska”, je zelo verjetno, da je vse prej kot to. Pri Demokratični ljudski republiki Koreji je na primer povsem jasno, da gre za državo, ki ni ne ljudska ne demokratična. Slovenija se hvala bogu še ni transformirala v ljudsko republiko, čeprav se je oblasti polastila stranka z imenom Gibanje Svoboda.
Tudi ta stranka nima veliko opraviti s svobodo, kot si jo predstavljajo demokratično navdahnjeni volivci. Prav nasprotno, svoboda, ki so jo pričarali Robert Golob, Urška Klakočar Zupančič, Luka Mesec, Asta Vrečko, Tanja Fajon in drugi je bolj podobna svobodi iz kultnega filma Moj ata socialistični kulak, kjer stric Vanč ugotovi, da “v svobodi nikoli ne veš, kaj lahko in česa ne“.
V tem duhu poteka tudi razprava v parlamentu, kjer predsednica državnega zbora samopašno odloča, katere razprave so dovoljene in katere “neumnost”. Ne gre za zdrs, saj ga prva med poslankami še vedno zagovarja, pač pa za postopno drsenje v avtoritarizem. Takšne svobode Slovenci ne potrebujemo, kot tudi ne potrebujemo politične kaste, ki jo predstavlja.
Golob ni rešitelj, temveč predstavnik odtujene avantgarde
Paradoksalno, volivci levice ravno v teh dneh doživljajo praznično streznitev. V adventnem času se krepi spoznanje, da Robert Golob ni rešitelj, kot so si ga predstavljali, temveč le še en predstavnik odtujene avantgarde. Ker so njegova brezglava natolcevanja trčila ob ceno kruha in elektrike, velik del njegovih volivcev obžaluje svojo odločitev. Le upamo lahko, da se volivci levice začenjajo zavedati, da ima volilna izbira resne posledice. Če denimo voliš politika, ki ti obljublja višje davke, potem imaš na neki točki manj denarja.
Do podobnega spoznanja prihajajo tudi volivci predsednice države. Nataša Pirc Musar je ugotovila, da so njeni prihodki odločno premajhni, zato zahteva več. S svojo zahtevo se je priskutila predvsem levim volivcem, katerih občutja je na televiziji ubesedil predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc: “Gospa naj stavka, naj reče, da ne bo predsednica, naj se usede v kot in čaka, da ji bodo plačo zvišali!“
Žiga Korsika