Štiriintrideset let po usodnem 23. decembru 1990, ko smo Slovenke in Slovenci z velikansko večino izglasovali odhod iz skupne jugoslovanske države, so vse glasnejši dvomi in celo vprašanja, ali smo storili prav. Kot da se zgodovinski spomin na najponosnejše dni našega obstoja izkrivlja in pospešeno izgublja.
Če smo po zmagoslavju v osamosvojitveni vojni ponosno dvignili svoje glave in si utrli pot v pomembne mednarodne povezave, nas dogajanja na slovenskem političnem parketu v zadnjih dveh letih utrjujejo v pogubnem prepričanju, da si tega sploh ne zaslužimo. Naše mesto naj bi bilo spet med “vaškimi posebneži”, “hlapci Jerneji”, nekje med “Blatnim dolom in Betajnovo”. Skratka, v zakotju. Tudi v tujini so na nas začeli gledati kot na zgube. Seveda bi lahko začeli z mantro o “neuspešni tranziciji”, o čemer čivkajo že vrabci na veji. A poskusimo drugače.
Bili so drugačni časi. Časi, ko smo sanjali in “dosanjali” stoletne sanje svojih prednikov. Bili so časi poguma, modrosti, spretnosti, predanosti, borbenosti, povezanosti. Bili so osamosvojitveni časi.
Mnogi danes radi pozabljajo, da je bilo konec osemdesetih let v jugoslovanski državi veliko težav. Nihče od narodov, ki so bili po sili razmer povezani v skupno državo, ni bil zadovoljen. Pustošila je gospodarska kriza z 11.000-odstotno inflacijo, socialne razmere in odnosi v jugoslovanski federaciji so se slabšali. V Sloveniji so kljub represiji potekali procesi liberalizacije in oživljanja civilne družbe, množične javne razprave o demokraciji, odnosih v federaciji, političnem pluralizmu ter človekovih pravicah in svoboščinah, ki jih je spodbudil proces proti Janši, Borštnerju, Tasiču in Zavrlu. Navkljub pritiskom oblasti se je razvila dokaj neodvisna javnost, ki je temelj vsakršne demokracije. Spomnimo se le dejstva, da je leta 1987 izšla znamenita 57. številka Nove revije, v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program, zato velja za enega od temeljev osamosvajanja Slovenije.
V naslednjih letih so se oblikovale prve zveze in gibanja, ki niso bili pod okriljem vladajoče komunistične zveze. Povezane v Demos so zmagale na prvih večstrankarskih volitvah aprila leta 1990. Tedaj je vrh Demosa že imel pripravljene pomembnejše ukrepe v procesu osamosvajanja (npr. deklaracijo o neodvisnosti, novo slovensko ustavo, vzpostavitev štaba oboroženih sil Slovenije, prenovo službe državne varnosti). O konfederaciji naj bi odločali z referendumom. Slovenski poskus, da bi jugoslovanske republike jeseni leta 1990 podpisale konfederalno pogodbo, pa so vse druge republike, razen Hrvaške, zavrnile. Odnos do federacije je tako Demos pozno jeseni leta 1990 radikaliziral s predlogom plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. V Demosu so nekateri pobudo sprva problematizirali. Peterletova vlada naj bi pobudo podprla, ko se je izkazalo, da proces osamosvajanja z ustavo ne bo mogoč. Tone Jerovšek, Peter Jambrek, Tine Hribar, Janez Janša, predvsem pa trdni in odločni Jože Pučnik, so bili generatorji Demosovega posveta v Poljčah, ki je potekal 9. novembra 1990. Tam so dejansko izoblikovali in podprli odločitev o plebiscitu.
Pučnik je nato še isti večer odhitel na sestanek lokalnega odbora SDZS na Ptuj in tam omenil 23. december kot datum plebiscita. S tem si je nakopal razburjanje in jezo nekaterih članov Demosa, saj naj bi bil brez soglasja koalicije “izdal” pomemben podatek, a poti nazaj ni bilo več. Odločitev o plebiscitu je naletela na ostra nasprotovanja zlasti v vrstah opozicije. Demosova odločitev je Kučana precej razjezila. Slovenski komunisti so namreč na vso moč preprečevali in odlagali usodne odločitve, ki bi jih odtrgale od jugoslovanskih tovarišev.
Tudi v nekaterih Demosovih članicah so mnogi z nezaupanjem sprejeli ključno zgodovinsko odločitev, ki jo je s svojo odločnostjo in brezkompromisnostjo spodbujal predvsem Jože Pučnik. Demosov posvet v Poljčah tako predstavlja pomembno prelomnico, saj je začrtal samostojno Slovenijo brez Jugoslavije in dokončno zavrgel idejo o konfederaciji.
To je bil čas velike enotnosti slovenskega naroda (ne pa tudi političnih elit), primerljiv s taborskim gibanjem pred več kot poldrugim stoletjem.
Kaj se je zgodilo s Slovenci?
Takšna je bila torej zgodovina. Kaj pa sedanjost? Po zadnjih evropskih javnomnenjskih raziskavah smo Slovenci naenkrat postali največji evroskeptiki. Hkrati ima Nato od vseh članic najmanjšo podporo prav v Sloveniji. Kaj se je zgodilo s slovenskim narodom in njegovo kulturo? Ali “woke” ideologija pri nas zmaguje nad normalnostjo? Če je res tako, bi morali bíti plat zvona.
Naj za konec vseeno zapišem iskreno voščilo ob dnevu samostojnosti in enotnosti s srčno željo, da bi bil slovenski refleks preživetja dovolj močan, da navkljub Golobovi in vsem prejšnjim levim garnituram obstanemo. Da Slovenci premoremo še toliko zdrave pameti, vzravnamo “skrivljene hrbtenice” in zavrnemo uničevalne poskuse vnovične balkanizacije in marginalizacije slovenskega prostora.
Dr. Andreja Valič Zver