Po tem, ko je pustil zmago skrajni levici in njenim migrantskim zaveznikom in so v proslavo “volilne zmage” razbijali Pariz in nekaj drugih večjih mest ter sanjali o vladavini, je francoski predsednik Macron razglasil, da bo “začasno” še naprej vladala vlada, ki jo je postavil sam.
V pismu javnosti je Marcon pohvalil francoske volivce, da so “zavrnili skrajno desnico”, vendar pa izrazil prepričanje, da so predčasne volitve spodletele, ker niso dale jasnega zmagovalca. Zato je v pismu pompozno “prevzel vlogo zaščitnika najvišjih narodnih interesov”, kar naj bi se odražalo s kontinuiteto vlade, ki jo je postavil on, čeprav je Macronov politični blok izgubil prek osemdeset sedežev v spodnjem domu parlamenta.
No, “njegov narod” je v nedavni anketi pokazal, kaj si misli o Macronu, saj dve tretjini volivcev menita, da je bil sklic volitev napaka, še nekaj več pa jih je razočaranih, da volitve niso dale jasne večine. Naraslo je tudi število tistih, ki menijo, da se je “peta republika” izpela in bi bil čas za spremembo ustave, predvsem volilnega sistema.
Jeza skrajne levice
Po tem, ko si je skrajna levica nekoliko oddahnila po zmagoslavnem razbijanju francoskih mest, se zdaj zaradi Macronovega pisma ponovno peni. Vodja levičarske Nove ljudske fronte Jean-Luc Melenchon obtožuje Macrona, “da izigrava demokracijo in voljo ljudstva”. Melenchon pravi, da je zmaga levice “jasna” in zato zahteva mandatarstvo.
Macron se je spravil v popolnoma nemogoč položaj. Tako evropske kot tudi predčasne volitve so pokazale, da je njegova podpora zelo šibka in njegov prestiž porabljen. Za zaustavitev Le Penove je sklenil “hudičev pakt” s skrajno levico, pri tem pa je še nedolgo nazaj razglašal, da levičarjev ne gre pustiti blizu oblasti, ker bo to vodilo v državljansko vojno. S čimer se strinja tudi predsednik senata Gerard Larcher, ki je izjavil, da bo z vsem, kar ima na voljo, spodnesel morebitno levičarsko vlado.
Igra božanskega arbitra
Marcon torej v popolnem političnem kaosu, ki ga je sam zakuhal, blefira in poizkuša igrati vlogo nekakšnega božanskega arbitra in varuha naroda, da bi prikril dejstvo, da sta mu prestiž in moč skoraj popolnoma spolzeli iz rok. Njegova vloga državnika, kakršnakoli je že bila, je v bistvu končana, zdaj gre zgolj še za reševanje njegovega položaja, saj je glede na razmere le še vprašanje časa, kdaj bodo volivci zahtevali njegov odstop.
Bogdan Sajovic