Tekači so zanimivi ljudje. Vidimo jih pogosto ne glede na temperaturo, padavine ali letni čas. Še posebej se njihovo število poveča v prvi polovici meseca oktobra, pa ne zato, ker bi takrat za tovrstno športno udejstvovanje prejeli kakšno plačilo. Resnica je ravno nasprotna. Tekači se na predzadnjo oktobrsko nedeljo odločijo za prostovoljno skupinsko mučenje, kar jim zaračunajo 40 evrov. Človek se vpraša – zakaj?
Danes smo priča največji tekaški prireditvi v Sloveniji, na vrsti je že 20. Ljubljanski maraton. V vseh kategorijah je letos prijavljenih preko 20.000 tekačev, število pa bo verjetno ponovno rekordno. Zanimivo, na prvi izvedbi omenjenega maratona je sodelovalo nekaj več kot 600 tekačev in tekačic, tekom let pa se vseskozi povečuje število tistih, ki želijo preteči 42 kilometrov. Le kaj je tako skrivnostnega v maratonskem teku? Nekaj je zagotovo posledica zgodovinskih dejstev in promocije, pa vendar se ta razlaga ne zdi dovolj tehtna.
Če maratona še niste pretekli, povprašajte kakšnega tekača, ki je s to razdaljo že opravil. Precej verjetno boste dobili odgovor, da je bil tek zelo naporen, še posebej nekje od 30 kilometra dalje. Da je bil tek nekaj posebnega. Pravo mučenje! In da bodo to še ponovili. Zadnje dvoje ne gre skupaj, mar ne?
Hormoni sreče in maratonski zid
Pri nekaterih športnih aktivnostih se sproščajo endorfini, hormoni, ki zelo pozitivno vplivajo na naše razpoloženje, prav pri teku pa so dokazali izrazito naraščanje vrednosti. Endorfini, imenovani tudi »hormoni sreče«, povzročajo zmanjševanje bolečin in prijetno, »evforično« počutje. V slednjem lahko tako najdemo prvi razlog za željo po sodelovanju na maratonu.
Pri maratonskem teku lahko pride po 30. kilometru do izčrpanja energijskih zalog glukoze in nadaljevanje teka tako predstavlja za mnoge izrazito velik napor. Tekači omenjeno stanje opisujejo z izrazom »maratonski zid«. Ob uspešno doseženem cilju maratonskega teka je zadovoljstvo prav zaradi premaganih velikih težav na poti toliko večje.
Nenazadnje pa gre pri Ljubljanskem maratonu in podobnih prireditvah v tujini tudi za fenomen teka v in ob množici. Tudi tekači smo socialna bitja in v skrajnih naporih imamo kljub tekmovalnemu značaju maratonskih tekov radi družbo podobno trpečih. Še kako pomemben faktor pa so tudi navijači! Nekoč mi je na maratonu v Radencih priložnostni sotekmovalec dejal: »Tu pa rad tečem, ker je toliko ljudi ob progi.«
Torej se danes vidimo v Ljubljani, bodisi kot tekači ali kot navijači. Prav za navijanje vam bodo vsi tekači hvaležni, še posebej tisti na najdaljši razdalji v zadnjih kilometrih maratonskega teka. Takrat so napori največji in vsak slišan »dajmo« odžene stran skušnjavo po odstopu.
Iztok Cukjati