Kako bedno, da glavni mediji današnje proteste proti Jankoviću zaradi njegovega stališča o dogajanju v neki drugi državi, ki nima neposrednega vpliva na prebivalce Ljubljane in Slovenije, uvrstijo med prve novice na svojih postajah in spletnih mestih, medtem ko o večmesečnih protestih proti istemu županu zaradi sporne gradnje kanalizacijskega voda C0 prek vodovarstvenega območja v Ljubljani skoraj ne poročajo ali le obrobno. Verjetno zato, ker so slednji protestniki svetovnonazorsko in politično na drugem bregu kot današnji protestniki in ustvarjalci vsebin v glavnih medijih.
Ko levo usmerjene civilnodružbene organizacije in intelektualci izvedejo protest zaradi problema, ki na življenje prebivalcev Ljubljane gotovo nima takšnega vpliva, kot ga imajo tveganja za onesnaženje glavnega vira pitne vode, na katera so opozorili številni strokovnjaki, to postane dogodek, o katerem mediji skorajda poročajo v živo.
Če primerjamo, kako glavni mediji obravnavajo ta dva protesta, lahko že od daleč opazimo razliko. Najbolj problematično pri tem je, da ti mediji ne delujejo nepristransko. Nepristranskost je po mojem mnenju temeljno merilo, na podlagi katerega bi morali uporabniki presojati medije, zlasti profesionalne. Nepristranskost pomeni, da medij oziroma novinar pri svojem ustvarjanju medijskih vsebin ne zapostavlja ali ne daje prednosti stvarem in osebam iz nazorskih, ideoloških, političnih, gospodarskih, finančnih, verskih, rasnih, spolnih ali drugih razlogov, ki so v njegovem interesu.
Pristranskost medijev se kaže na več načinov. Najbolj pogosta sta naslednja:
– Mediji uporabnikom v prvi vrsti ne predstavijo čim bolj popolnih in verodostojnih informacij o dejanskem stanju nekega dogodka ali vprašanja, temveč jim ponudijo razlage, interpretacije in komentarje od svojih novinarjev ali oseb, pomešane z informacijami in polinformacijami o dejanskem stanju, ki te razlage, interpretacije in komentarje utrjujejo.
– Mediji uporabnikom predstavijo le nekatere poglede na pereča javna vprašanja, ki se pojavljajo v družbi, npr. prek izbire sogovornikov, s katerimi se novinarji pogovarjajo o teh vprašanjih, in kako na tej osnovi pripravijo medijske vsebine.
Da ne bo nesporazuma, komentar je sprejemljiva in uveljavljena medijska vsebina, če je kot takšna označena, ne more pa nadomestiti nepristranskega raziskovanja in poročanja. Šele poznavanje informacij o dejanskem stanju in različnih pogledov na to stanje omogoča kakovosten komentar, ki bralcu, poslušalcu ali gledalcu pomaga pri razumevanju in odzivanju na družbene pojave.
V Sloveniji po moji oceni okoli 80 % medijev z nacionalnim ali nadregionalnim dosegom (televizijske in radijske postaje, spletišča, časopisi in revije) obvladujejo ljudje, ki so svetovnonazorsko in politično na levem polu. V teh medijih so pretežno zaposleni ljudje, ki so svetovnonazorsko in ideološko prav tako na levem polu. Zakaj je tako, je posebna zgodba, je pa v takšnih okoliščinah že tveganje za pristranskost medijev, tudi preostalih 20 %, zelo veliko.
Kako naj v takšnih razmerah ravnamo uporabniki medijev? Prvič, pomembno se mi zdi ohraniti zdravo in kritično distanco do vsega, kar nam mediji ponudijo. Drugič, smiselno je spremljati več različnih medijev, tudi tujih. Tretjič, kot uporabnik lahko na medij vplivam, tako da mu posvečam pozornost ali ne, ga finančno podpiram ali ne, razen če je to predpisano (kot je plačevanje prispevka za javno RTV), napišem grajo, pohvalo ali mnenje o medijski vsebini ter jo pošljem novinarju ali uredništvu ali jo javno objavim. Četrtič, kot predpogoj za izvajanje dejavnosti iz prejšnjih točk ter za ohranitev mentalnega zdravja je dobro brati in premišljevati kakovostno literaturo – romane, novele, črtice, eseje, drame in poezijo. Prešernov dan je kot nalašč za to.
Mario Plešej