Mario Plešej sodi med tistih nekaj odstotkov ljudi, ki je istospolno usmerjenih. Je pa mnogo, mnogo več od tega. Je politolog, raziskovalec, katoličan in aktiven državljan, ki se je javno izpostavil v okviru pobude za Spoštovanje različnih: ZA spoštovanje in razumevanje, na referendumu PROTI. Izpostavil je tudi svoje mnenje, da je krivično otrokom že v osnovi odreči njihovo pravico do življenja z očetom in materjo.
Na začetku ti bom postavila najtežje vprašanje: Kdo si? Kako se čutiš in uresničuješ v odnosu do sebe in v odnosu do sveta?
Kot vse druge ljudi tudi mojo osebnost določa več stvari in v življenju imam več vlog: moški, sin, brat, stric, prijatelj, sodelavec, politolog, raziskovalec, izobraževalec, Korošec, Slovenec, Evropejec, katoličan, rad imam hribe, morje, rad berem, kaj napišem … Poleg tega spadam med tistih nekaj odstotkov ljudi, ki je istospolno usmerjenih. Moja pot uresničevanja samega sebe in v odnosih z drugimi je pogojena s tem, kar sem, kar me zanima, kar mi je pomembno, seveda pa nanjo vplivajo tudi osebe, srečanja, ideje.
Eden izmed organizatorjev referendumske kampanje je tudi pobuda Spoštovanje različnih: ZA spoštovanje in razumevanje, na referendumu PROTI, katere del si tudi sam. Kaj je vaše/tvoje sporočilo?
Zagovarjamo spoštovanje različnih in različnosti, zakonske zveze moža in žene, dobrobiti otrok, različnih družin in istospolno usmerjenih oseb. Izhajamo iz dejstva, da smo ljudje različni kot moški in ženske in v spolni usmerjenosti, a vendarle imamo vsi enako dostojanstvo, ki narekuje medsebojno spoštovanje. Zavzemamo se, da se različnost razno- in istospolnih zvez upošteva v zakonodaji. Zato volivce nagovarjamo, da na referendumu glasujejo proti zakonu, ki to različnost na zakonodajni ravni briše.
V televizijskih prispevkih se zadnje dni pojavljajo tudi fantje, ki pravijo, da so homoseksualci in katoličani. Kakšno zvezo naj bi to imelo po tvoje z referendumom? Tudi sam si namreč homoseksualec in katoličan …
Referendumsko odločanje o vprašanju, ki na nek način zadeva slehernega človeka, je gotovo spodbudilo marsikoga, da se javno izpostavi. Pozdravljam, da so se izpostavili še drugi homoseksualni katoličani. Ne glede na ta referendum in razgrete razprave jih vabim, da ohranijo in razvijajo svoj odnos z Bogom in s cerkvenim občestvom.
V vaši pobudi menite, da ta referendum ne pomaga k razumevanju homoseksualcev in lezbijk. Kaj bi v resnici pomagalo?
Hitro in radikalno spreminjanje družinske zakonodaje povzroča upor in močne odzive pri veliko ljudeh, ki svojo jezo ob tem nemalokrat usmerijo na geje, lezbijke in druge spolne manjšine. V naši pobudi menimo, da bomo večje razumevanje in sprejemanje teh ljudi dosegli s širšim in odprtim dialogom, v katerem bo moč najti rešitve tudi za pravno ureditev istospolnih zvez.
Iz medijev poznamo zgodbe homoseksualnih parov – recimo Dolce&Gabana –, ki se odrečejo otrokom, ker imajo to za sebično dejanje, za uresničitev lastnih sebičnih želja, ki so v škodo otroku. Na drugi strani pa poznamo tudi take, ki menijo, da imajo pravico do otroka. Kako na to gledaš ti?
Menim, da gre bolj za hrepenenje po presežnem, ki ga v odnos dveh prinaša tretji, to je otrok. To hrepenenje je prisotno tudi pri istospolno usmerjenih ljudeh, a sama želja po starševstvu se lahko različno odraža in uresničuje. Temeljna resnica pa je, da otrok ne nastane drugače kot z združitvijo moške in ženske spolne celice. Dve ženski ali dva moška sama tega ne moreta doseči. Da istospolni par to doseže, pa marsikdaj pomeni otrokom v osnovi odreči njihovo pravico do življenja z očetom in materjo, kar se mi zdi krivično.
M. H.