Levičarji se nikakor ne morejo sprijazniti, da so izgubili oblast in da bo nova desna vlada, če sodimo po prvih dneh delovanja, obstala celoten štiriletni mandat. Zato napadajo vsako odločitev koalicije, sprožajo referendume, organizirajo poulične novinarske konference in obveščajo mednarodno javnost. Pri tem s pomočjo medijskega mainstreama (ki je prav tako še vedno v šoku zaradi političnega in ideološkega volilnega preobrata) ter z uporabo dvojnih meril širijo laži, zavajajo in manipulirajo. V zgolj nekaj dneh se je tega nabralo že za debelo knjigo, nemogoče je vse premleti, zato se bom osredotočil na dve zadevi.
Prva je “udarna novica” v levičarskih medijih, da je organizacija Novinarji brez meja (RSF), ki jo dolga leta financira mreža Open Society Foundations Georgea Sorosa, hitro in glasno podprla zbiranje podpisov za referendum proti noveli zakona o parlamentarni preiskavi, ki naj bi ogrožala novinarje. Dvomim, da so novelo zakona v RSF sploh prebrali. Bolj verjetno je, da so jim sporočilo za javnost napisali isti ljudje, ki zanje vsako leto pišejo poročila o medijski svobodi v Sloveniji in vedno kritizirajo konservativno usmerjene politike (ne glede na to, ali so v poziciji ali sestavljajo vladno koalicijo), ki naj bi ogrožali novinarje. Skrb RSF za žurnalizem je načeloma pohvalna – če le ne bi bila tako izrazito selektivno slepa.
Golobova koalicija je v prejšnjem mandatu vsem na očeh (tudi mednarodne javnosti) izkoriščala parlamentarne preiskave za politično in ideološko obračunavanje ter tudi jasno napovedala, da bo uničila svetovnonazorsko desno usmerjene medije. Takrat se je RSF zavila v molk.
Takšno branjenje “svobode medijev” razkriva dih jemajočo pristranskost. RSF ne brani splošnih načel, temveč točno določeno politično in ideološko usmeritev. Ko so levičarji zlorabljali oblast za discipliniranje kritikov, je to veljalo za legitimen nadzor. Ko pa nova večina spreminja pravila, da bi preprečila zlorabe, pa gre nenadoma za “politično policijo”, ki je “grožnja demokraciji”. To kaže, da je RSF predvsem aktivistična organizacije z jasno levičarsko ideološko agendo in dvojnimi merili.
Druga zadeva je sprememba zakona o lokalnih volitvah, ki vključuje odvzem volilne pravice državljanom tretjih držav na lokalnih volitvah. Kakopak je nastal vik in krik, da je to rasistično, ksenofobno in v nasprotju z ustavo. Ne bi moglo biti dlje od resnice. Ustava ne podeljuje avtomatične volilne pravice državljanom tretjih držav, ki živijo v Sloveniji, ampak pravi, da jo “lahko” imajo, če tako določi zakon. In zakon po novem določa, da je pač ne bodo imeli. In pika. Že to je skregano z zdravo pametjo, da imajo volilno pravico državljani EU, ker je to poseg v suverenost države. Če izhajamo iz predpostavke, da je država geografsko zaokrožena celota, kjer živijo ljudje s skupnim jezikom, kulturo in tradicijo, tujci na tem ozemlju nimajo kaj odločati, pa naj prihajajo iz EU ali iz dežele Kunte Kinteja. Možnost, da nekdo iz Nigerije soodloča, kakšne prioritete ima neka lokalna skupnost, pomeni poseg v pravice avtohtonega prebivalstva, ki drobi njegovo enotnost in lokalno skupnost spremeni v zgolj administrativno območje.
Levičarji temu pravijo vključevanje, integracija. Ne, to ni vključevanje, to je razkrajanje naroda. Volilna pravica je šele zadnja v vrsti v procesu integracije. Ti prišleki bi morali najprej spoštovati slovenski narod, njegovo tradicijo, jezik in kulturo ter šele po dolgih letih (ob pogoju državljanstva, ki ni samo tehnično vprašanje, ampak pripadnost in zaveza) pridobiti volilno pravico. Zato predlog spremembe zakona ni sovraštvo do tujcev, ampak logičen korak k razlikovanju (kot je nekoč že bilo), kdo je na slovenski zemlji gospodar in kdo tujec.
Jože Biščak, novinar, urednik in voditelj oddaje Kavarna Hayek