Leta 2001 sta se Slovenija in Hrvaška pogodili glede državne meje s sporazumom “Drnovšek-Račan”, nakar ga je Hrvaška odpovedala. Istega leta je Hrvaška dunajski sporazum o nasledstvu, ki ureja vprašanje deviznih varčevalcev Ljubljanske banke, podpisala s figo v žepu. Nekaj podobnega se je zgodilo z arbitražnim sporazumom (“Pahor-Kosor”) iz leta 2009. Kakšen pomen ima potemtakem mednarodno pravo? Ali se lahko zanesemo na avstrijsko državno pogodbo (1955) in na Osimske sporazume (1975-1992)? Ponekod ugibajo, ali še veljajo vestfalski sistem (1648), sklepi Dunajskega kongresa (1815), Versailles (1919) ali npr. schengenski sporazum (1985)? Brioni? Dayton? Ob slovenski osamosvojitvi je iz omare padlo truplo rapalskega sporazuma (med Italijo in SHS), leta 2014 pa je na Krimu čudežno oživel mrtvak z imenom Münchenski sporazum med Hitlerjem in Chamberlainom iz leta 1938.
Medtem ko kaže, da postaja (zaradi nezakonitih prehodov) slovensko-hrvaška meja vsak dan pomembnejša, se po drugi strani politično ozračje na Slovenskem ogreva zaradi “nezaslišane” brezbrižnosti organov Evropske unije, ki – v zvezi z uveljavljanjem arbitražnega sporazuma – nekako ne mara povsem stopiti na stran Slovenije proti Hrvaški. V teh dneh so takšna razmišljanja dobila poseben dodatek v izjavi predsednika vlade Marjana Šarca, češ da (parlamentarna?) opozicija ni dovolj domoljubna, ker kritizira schengenske in druge obmejne nerodnosti slovenske vlade. Šarec je menda, če sem dobro ujel njegov nastop v državnem zboru, svojo vlado poistovetil z državo, kritiko vlade pa z zaničevanjem domovine.
Toda stvar je bolj resna in ni samo slovenski ali hrvaški problem. Vprašanje je namreč, koliko veljajo in kako uporabne so različne listine mirovnih in sploh mednarodnih konferenc oz. vrhunskih srečanj, mednarodne pogodbe in celo razsodbe mednarodnih sodišč? To vprašanje je povezano z razvojem t. i. multilateralizma, o katerem strokovnjaki domnevajo, da je v upadanju in celo v krizi. Dober zgled je “enostransko” ravnanje aktualnega ameriškega predsednika v zvezi s s sporazumom o izstrelkih srednjega dosega (INF, 1989), “iranskim jedrskim dogovorom” (2015) ali pariškim sporazumom o podnebnih spremembah (2016). Pri tem se moramo vprašati še, kdo si lahko – v posmeh pravilu pacta sunt servanda – privošči neupoštevanje mednarodnih dogovorov? Pa še, katere države so poklicane k ustvarjanju in varovanju mednarodnih pravil? To vprašanje je posebej aktualno zaradi vse pogostejših razhajanj znotraj multilateralnih in celo nadnacionalnih organizacij, kot je recimo Evropska unija.
V luči surovih dejstev glede (odlaganja) širitve Evropske unije je zanimivo vprašanje veljavnosti in koristnosti dveh balkanskih pobud (Proces Brdo-Brioni /2010/, Berlinski proces /2014/). Kakšna je/bo usoda Dogovora iz Minska (2014) in Iranske jedrske pogodbe (2015)? Pri balkanskih pobudah je na prvi pogled moteče, da so Nemci – ob upravičeni domnevi, da lahko kot močna država dosežejo boljše rezultate – oživili t. i. weimarski trikotnik (Francija-Nemčija-Poljska) in prevzeli slovensko oz. slovensko-hrvaško pobudo. Pri tem so Slovenci in Hrvati – morda zato, da pokažejo medsebojno prijateljstvo in svojo skrb za Zahodni Balkan – kar nadaljevali s svojimi srečanji, to vzporedno delovanje pa opravičili s “sinergijo”.[1] Glede na dobro voljo in slabe izglede za širitev Evropske unije je vsekakor privlačnejši seznam udeležencev v Berlinu.[2] Za učinkovitost dogovorov je po vsem videzu potrebna navzočnost glavnih igralcev evropske politike; za slovenski in hrvaški poskus pa lahko rečemo samo, da sta hvalevredna. Velikega učinka zaenkrat ni imel niti berlinski proces.
Dogovarjanje o ukrajinski krizi v Minsku se je začelo z Memorandumom (septembra 2014); po pičlih dosežkih in 9.500 mrtvih pa je bil februarja 2015 potreben še sporazum Minsk II. Izpogajali so ga voditelji Nemčije (Merkel), Francije (Hollande), Ukrajine in Rusije, podpisali pa so ga člani Trilateralne skupine za stike, med katerimi so bili veleposlanik OVSE, bivši ukrajinski predsednik Kučma, ruski veleposlanik v Ukrajini in voditelja separatističnih “republik” Donecka in Luhanska. Komentatorji ugotavljajo, da je danes mir še vedno oddaljen sen, za dogovor iz Minska pa naj bi bil značilen nejasen jezik (loose language)[3]. Dogovor izpolnjuje večino ruskih želja, zraven pa obremenjuje Ukrajino z odgovornostjo za separatistična ozemlja, ki jim daje dovolj avtonomije, da onemogoči zahodno integracijo Ukrajine. Analitična ustanova nemških konservativcev Konrad Adenauer Stiftung je februarja 2019 o ukrajinski krizi objavila poročilo z naslovom “Veliki zastoj sporazumov iz Minska”. EU še vztraja pri (gospodarskih, diplomatskih …) sankcijah proti Rusiji.
Iranska jedrska pogodba je bila sklenjena leta 2015 med Iranom in skupino svetovnih sil – stalnih članic Varnostnega sveta OZN, Nemčije in Evropske unije. Pogodba vsebuje omejitve glede iranskega jedrskega programa in – odvisno od uresničevanja zavez – ukinja sankcije EU in ZDA. Kot je znano, so se ZDA po ugotovitvi ameriškega predsednika, da gre za slab sporazum, iz njega umaknile, evropske države, predvsem Francija in Nemčija, pa ga Ameriki navkljub skušajo ohraniti pri življenju. Ameriški odstop pomeni vrnitev sankcij, tej pa so sledile iranske napovedi glede nadaljevanja jedrskih programov (“bogatenje urana”).
Iz omenjenih primerov je mogoče sklepati, da so izdelki mednarodnega prava v končni fazi odvisni od politične volje, verodostojnosti in dejanske moči pogodbenih strank; mednarodne pravnike pa pogosto uporabljajo za ustvarjanje vtisa (ne)primernosti oz. (ne)veljavnosti mednarodnih pogodb. Glavno vprašanje slovensko-hrvaškega arbitražnega sporazuma je, kakšne so sankcije za njegovo neupoštevanje in kdo bi takšne sankcije uresničeval?
[1] Na srečanju Procesa Brdo-Brioni v Skopju 27. aprila 2018 so udeleženci pozdravili paralelno dogovarjanje z besedami: “Sklepamo, da je upoštevaje oblikovanje vključujoče regije potrebne več sinergije pri regionalnih pobudah in mehanizmih … Posebej pozdravljamo sinergijo, ki je bila dosežena med Procesom Brdo-Brioni in Berlinskim procesom.”
[2] 9. maja 2019 so se sestanka Procesa Brdo-Brioni udeležili voditelji BiH, Črne gore, Kosova, Srbije in Severne Makedonije, predsednik republike Slovenije Pahor, hrvaška predsednica Grabar-Kitarovićeva in albanski predsednik Meta; poleg njih pa visoka predstavnica EU Mogherinijeva in poljski predsednik Duda. 5. julija 2019 so bili v Poznanju poleg predsednikov in ministrov balkanskih držav navzoči npr. nemška kanclerka, britanska predsednica vlade, francoski predsednik vlade in poljski predsednik Andrzej Duda. Slovenijo je zastopal predsednik vlade Marjan Šarec.
[3] N.S., “The plan to bring lasting peace to Ukraine is riddled with loose language”, The Economist, 14. september 2016.
Dr. Dimitrij Rupel