Argentinski libertarni predsednik Javier Milei, ki je v svojem bistvu tako ekonomski kot družbeni liberalec, je bil v zahodnih medijih, ki branijo socialistične trdnjave, že zdavnaj proglašen za fašista. Prav nihče pa se ne poglobi v njegov ekonomski program, ki že daje rezultate.
Predsednik Milei je predstavil spremenjeno različico “majskega pakta”, ki ga je podpisal s skupino guvernerjev 8. julija. Besedilo, ki spremlja sporazum v desetih točkah, pravi, da je njegov cilj “ponovno ustanoviti temeljno družbeno pogodbo domovine.”
Besedilo si prizadeva za skupno politično zavezanost davčnim, delovnim in pokojninskim reformam, fiskalnemu ravnotežju in izkoriščanju naravnih virov. Ko ga beremo, vidimo, da vsebuje reforme in povsem zdravorazumske rešitve, ki bi jih krvavo potrebovali tudi v Sloveniji.
Končna različica majskega pakta sicer vključuje naslednje točke:
• nedotakljivost zasebne lastnine;
• netržna fiskalna bilanca;
• zmanjšanje javne porabe za 25 % BDP;
• uporaben in sodoben vrtec, osnovno in srednješolsko izobraževanje s popolno pismenostjo in brez opuščanja šolanja;
• davčna reforma za ublažitev davčnega pritiska in spodbujanje trgovine;
• ponovna proučitev zveznega sistema delitve davčnih prihodkov in konec sedanjega “izsiljevalskega” sistema;
• napredek pri izkoriščanju naravnih virov države;
• sodobna reforma dela za spodbujanje zaposlovanja;
• pokojninska reforma za vzdržnost sistema;
• odprtje mednarodne trgovine, da bo lahko Argentina postala ključni akter na svetovnem trgu.
Gre torej za reforme, ki Argentino postavljajo ob bok azijskim tigrom, kot je Singapur. Veliko gospodarske svobode, popuščanje tiranskega škornja velike države, vzpodbujanje zasebne podjetniške pobude, hkrati pa socialna nota – a ne takšna, ki bi jo financiral fiskus, ampak gospodarski napredek, ki bo sledil reformam. Reforme so zelo podobne tistim, ki so jih v Sloveniji promovirali mladoekonomisti.
Že druga različica dogovora
Majski pakt je politični dogovor, ki ga je Milei prvič objavil marca med uvodnim govorom na kongresu. Prišel je sredi hudega spora z guvernerji, ki so zahtevali več sredstev za svoje province. Nekaj tednov prej je obsežna začetna različica Mileijevih reform – takrat znana kot omnibus zakon – zaradi pomanjkanja podpore propadla. Predsednik je poslance, ki so glasovali proti, označil za “izdajalce”.
Čeprav dogovor nima pravne teže, pakt vzpostavlja vrsto načel in širokih političnih ciljev, za katere uprava Milei upa, da se bo o njih lahko strinjala večina argentinskih strank.
Pakt kot ustava
Seznam z desetimi točkami spremlja besedilo, ki posnema tako argentinsko deklaracijo o neodvisnosti kot nacionalno ustavo, pri čemer je uporabljeno podobno besedilo kot njune uvodne vrstice. Piše, da se pakt podpisuje “pred očmi Večnega” in “naj bodo z nami nebeške sile” – stavek, ki je priljubljen med Mileijevimi libertarnimi podporniki. Njegov tiskovni predstavnik je delil sliko besedila v pisavi, ki posnema rokopisne dokumente iz 19. stoletja.
Nekatere točke pakta so bile v zadnjem dokumentu spremenjene. Prvotno je pisalo, da bodo ljudje lahko izbrali zasebni sistem namesto javnega, vendar je bilo to odrezano. Zdaj zahteva reformo, ki bo pokojninski sistem naredila vzdržnejšega in osredotočenega na tiste, ki so v sistem vplačevali prispevke.
Spremembe so takšne, pod katere bi se lahko leta 1991 podpisal tudi Demos, najbrž pa tudi vsaj polovica Stranke demokratične prenove. Videti je torej, da bo Milei Argentini prinesel pravo (ekonomsko) svobodo, medtem ko v Sloveniji stagniramo s povsem drugačno različico “svobode”.
I. K.