Jugoslovanske oblasti so mučile zapornike na Golem otoku. Mučili so jih, predvsem pa so izvajali eksperimente z deprivacijo spanca, da bi od njih dobili “priznanja”. O tem gnusnem početju je za hrvaški Nedeljnik spregovoril akademik Dragoslav Mihailović, ki je bil tudi sam med zaporniki na Golem otoku. Ugotovil je, da je oblast izvajala eksperimentalne metode mučenja nad političnimi zaporniki, svoje zdravnike (predvsem psihiatre) pa je pošiljala v tujino na “izobraževanja”, da bi se naučili čim bolj učinkovitih metod.
Mihailović je svoje prepričanje utemeljil še s pismom, ki mu ga je poslal Aleksandar Pavković, sin Anteja Pavkovića, ki je bil priča dogodkom na Golem otoku. “Aleksandar Pavković iz Univerze v Sydneyju mi je poslal zelo zanimivo pismo o metodah mučenja. Njegov pokojni oče Ante Pavković je imel zaradi sodelovanja v partizanskem gibanju precej visok položaj v nekdanjem režimu. Neki dan, leta 1948 ali 1949, je bil dr. Pavković s svojim profesorjem Vladimirjem Vujićem, ki je bil predsednik Srbskega zdravniškega združenja, poklican na sestanek na Centralni komite ZK Jugoslavije. Tam sta jih čakala Aleksandar Ranković in Milovan Džilas.”
Hoteli so imeti efektivne metode mučenja
Džilas je pogovor začel s tem, kako dobro Sovjetom uspeva od obtožencev dobiti priznanja. Sami pri tem niso bili tako uspešni. Nato je član politbiroja vprašal psihiatre, če poznajo kakšne metode mučenja, ki so bolj učinkovite od običajne fizične torture. “Razburjeni psihiatri so dejali, da oni takšnih metod ne poznajo in da za takšne metode še niso slišali. Ranković in Džilas sta jim nato rekla, da bodo dobili potne naloge za potovanja v tujino in bogate dnevnice. V tujino so jih poslali, da bi se naučili efektivnih metod mučenja. Po ‘izobraževanju’ v tujini sta morala Vujić in Pavković o svojih dognanjih obvestiti Centralni komite. Tam sta jih spet čakala Ranković in Džilas,” še piše Mihailović.
Ko so se psihiatri vrnili v Jugoslavijo in poročali Centralnemu komiteju Zveze komunistov jih je Džilas vprašal, če bi lahko izvedli eksperiment za njih. Džilas je želel, da s to mučilno metodo preizkusijo nekaj deset “posebej zagrizenih komunistov”. To je bilo preveč celo za Rankovića, ki je dejal: “Ali Đilo, mi to ne radimo!” (Ampak Džilo, mi tega ne počnemo!). Po sestanku je profesor Vujić dejal Pavkoviću: “Ti ljudje so popolnoma nori, oni nas bodo res prisilili, da izvajamo te eksperimente. Zato bova storila takole. Jaz bom našel nek izgovor, da vas izključim iz Srbskega zdravniškega združenja. Če bodo od mene zahtevali, da eksperimentiram na zapornikih, bom dejal, da sem star in da nimam več moči za takšne ‘podvige’. Dejal bom, da bi bili za kaj takšnega sposobni vi, a ste na žalost razuzdani, zato smo vas morali izključiti iz združenja. Ko bo zaključeno, takoj ko se pojavi priložnost, vas bom poslal na študijsko potovanje v tujino. In vi – bežite!”
A. R.