Slovenija je dežela, kjer smo že kot folkloro vzeli javne razpise, ki so tako prilagojeni enemu ponudniku, da se drugi sploh ne prijavljajo ali se prijavljajo v prijateljskem dogovoru z že vnaprej izbranim ponudnikom. Kdo se ne spomni raznih razpisov za policijska vozila, kjer je bila eksplicitna zahteva, da ima avto štirokolesni pogon in točno 520 litrski prtljažnik, potem pa kot po čudežu takšnim pogojem ustreza le en sam avtomobil na trgu. Kakšno naključje. Vedno smo vedeli, da se to dogaja, zdaj pa smo dobili še statistično potrditev.
Poročilo Evropskega sodišča o javnih naročilih potrjuje naše domneve o tem, kako pri nas potekajo javna naročila. Sicer se je konkurenca pri javnih naročilih v EU med letoma 2011 in 2021 na splošno zmanjšala. Število podjetij, ki so se potegovala za javna naročila, je upadlo, naročila so bila pogosto dodeljena neposredno, navaja Evropsko računsko sodišče. Izstopa pa Slovenija. Ne le izstopa, pravzaprav štrli iz – že tako zaskrbljujočega – povprečja.
Slovenija ima namreč daleč največ javnih naročil z eno samo ponudbo v državah EU; v Sloveniji je bilo takih kar 73 % odstotkov vseh naročil, kar je daleč največ v EU, prav tako prednjačimo pri dolžini postopkov izbora. Računsko sodišče opozarja, da se je število podjetij, ki so oddala ponudbe v zadnjem desetletju, skoraj prepolovilo – s šestih na tri.
Kaj številke pomenijo?
Težava prirejanja javnih razpisov je večplastna in ne vedno povezana s korupcijo, čeprav je pogosto res tako. Osnovna težava je izredno plitev slovenski trg in nezainteresiranost tujih ponudnikov, da bi bredli čez močvirje slovenske birokracije. Slovenski uradniki lahko namreč pri razpisih upoštevajo le ponudbe tistih podjetij, ki so se dejansko prijavile na razpis.
Laik bo razmišljal, da ima uradnik, ki vodi razpis, pravico, da poišče najcenejšo storitev na mojmojster.net ali najcenejše blago na ceneje.si. Pa ni tako. Preprosto povedano mora uradnik izbrati tisto ponudbo, ki je bila najcenejša na razpisu, pri tem pa ne bo smel upoštevati razmer na trgu. Če se bosta na razpis prijavili dve podjetji, ki ponujata računalnik za 1000 in 950 evrov, bo potrebno pod prisilo izbrati ponudbo za 950 evrov, čeprav se skrbnik razpisa zaveda, da tak računalnik pri spletnih ponudnikih dobi za 500 evrov.
Pri tem je jasno, da tudi evropska politika in birokracija ne razume, v čem je osnovna težava, saj so problematizirali dejstvo, da so javni organi v procesu oddaje javnih naročil pogosto neposredno pozivali podjetja k oddaji ponudbe brez objave javnega razpisa – to je po mnenju sodišča dovoljeno le v izjemnih primerih, saj omejuje konkurenco. Skrbnik razpisa bi seveda moral imeti svobodo izbirati najcenejšega ponudnika izven okov javnega razpisa – če seveda lahko dokaže, da lahko dobi absolutno najcenejšo ponudbo na trgu. Pri tem velja poudariti, da v Sloveniji poziv podjetjem izven razpisa v resnici pogosto pomeni korupcijska dogovarjanja ne pa iskanja najcenejše ponudbe.
Kaj je torej rešitev?
Rešitev je, da birokrate, ki bdijo nad javnimi razpisi, rešimo okov zakona o javnem naročanju, ki je včasih videti, kot da so ga pisale posebne interesne skupine, ki so si v Sloveniji ustvarjale lastni fevd, kjer bodo imeli zagotovljen davkoplačevalski denar. Na razpis v pozabljeni državi, kjer se uradniki in politiki z dvornimi dobavitelji pogosto dogovarjajo o tem, kaj bodo pogoji razpisa, se seveda tuja konkurenca ne bo prijavljala. Tako kot se ne bo v Belorusiji in Rusiji. Ker je to pač izguba časa. Kaj je torej rešitev? Uradnikom je potrebno dati več svobode in hkrati več odgovornosti.
Ministrstvo potrebuje nove klimatske naprave? Naj se izvede javni razpis in tako preveri cene. A kaj če se prijavi en ponudnik, kot je slovenska folklora, ali pa en ponudnik in njegov prijatelj, ki ponudi umetno visoko ceno (še ena folklora)? Potem mora imeti uradnik svobodo, da ponudbe na javnem razpisu tudi zavrne ter poišče ugodnejšo in enako kakovostno na trgu – seveda z ustrezno utemeljitvijo.
Ustrezno tveganje, ustrezno plačilo
Tako bi z enim samim zamahom premagali folkloro osamljenih ponudnikov. Seveda to ne bi rešilo problematike nečimrnosti politikov in direktorjev zavodov, ki si želijo avtomobil specifične barve, računalnik s 16-jedrnim procesorjem ali lopate z ročajem iz mahagonija. Tudi to pa bi se dalo preprosto rešiti. Nekdo, ki je jasno določen, pripravlja pogoje razpisa v razpisni dokumentaciji. Ta posameznik ali skupina posameznikov bo javnosti razložila, zakaj potrebuje predmet ali storitev s specifičnimi lastnostmi. Če se izkaže, da gre za trivialne zahteve, ki nudijo zatočišče korupciji, pa bo prav ta posameznik za škodo, povzročeno davkoplačevalcem, odgovarjal z vsem svojim premoženjem.
Takšne uradnike pa je treba za njihovo osebno tveganje tudi ustrezno nagraditi – a znotraj javnih sistemov imamo dovolj rezerv za kaj takega, saj smo na primeru premiera videli, da imajo npr. gospodarski monopolisti v gospodarstvu dovolj denarja, da direktorjem plačujejo milijonske nagrade – za družbe, ki pokleknejo in stegnejo lovke po davkoplačevalskem denarju ob prvih namigih globalnih težav. Prav tako bi morali biti skrbniki javnih razpisov podobno kot gospodarstveniki izven enotnega plačnega sistema v javni upravi. Za 54. uradniški plačilni razred seveda svoje glave v kovčku ne bo nosil noben uradnik. Za 20.000 evrov na mesec pa bi. Seveda ob zavedanju, da takšno delovno mesto skupaj z dobrim plačilom nosi tudi ustrezno tveganje.
Mitja Iršič