Nacionalizem ali patriotizem?

Datum:

Albert Einstein je nacionalizem označil za otroško bolezen, za ošpice človeštva. Ameriški politolog Benedict Anderson je bil z oznako naroda kot zamišljene skupnosti in nacionalizma kot družbeno konstruirane fikcije podobno kritičen. V skladu s takšnimi naziranji je nacionalizem patologija modernosti, zdravilo zanjo pa kozmopolitstvo in globalizem. Vsi naj bi bili državljani sveta, pripadniki iste, človeške skupnosti, zavezani isti univerzalni morali. Ne nazadnje je že apostol Pavel učil, da smo vsi bratje, otroci enega Boga, zavezani k sprejemanju drug drugega. Človek človeku naj ne bi bil tujec.

Zavračam pavlinski univerzalizem, ne čutim se brata Nigerijcu iz Obgomošuja, Pakistanki iz Faisalabada ali Kitajcu iz Chengduja. Nismo bratje, nismo niti bratranci, prej Hobbesovi volkovi iz različnih tropov. V moralnem smislu smo drug drugemu dolžni malo, pravzaprav ničesar, kar bi preseglo libertarni aksiom vzdržati se agresije. V naši naravi je, da smo samoljubna bitja, ki največjo skrb namenjamo sebi in svojim družinam, potem lokalni skupnosti, nato sodržavljanom in šele na koncu vsem drugim, tj. tujcem. Kot je za posameznike naravno, da živimo v družini, je naravna tudi razširjena družina, kar narod pravzaprav je. Naša razdalja do soljudi ni enaka. Pri tem se je vredno spomniti Ivana Cankarja in njegovega nastopa proti integralističnemu jugoslovanstvu Tivolske resolucije: “Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali pa goriški viničar furlanskemu.” V tem stavku Cankar povzame bistvene sestavine narodotvorja; kri, jezik in kulturo.

Narod izpolnjuje eno temeljnih človekovih potreb, potrebo po pripadanju, po identiteti, po vkoreninjenosti. Tudi če bi pritrdili Benedictu Andersonu, da so jezik, miti, legende, zgodovina, navade, običaji, kultura v procesu etnogeneze izmišljeni, je obstoj naroda kot skupka opisanih neformalnih institucij dejstvo, čeravno družbeno konstruirano. Dejstvo tako dolgo, dokler ga posamezniki, ki ga sestavljajo, dojemajo kot dejstvo. V tem smislu je moč pritrditi Ernstu Renanu, ki je narod opredelil kot vsakodnevni plebiscit, odvisen od volje ljudi po življenju v nacionalni skupnosti. Nacionalna identiteta je nujna za osmišljeno, avtonomno življenje, hkrati je potrebna za delovanje demokratičnih institucij. Te ne lebdijo v vakuumu, ampak so življenjsko odvisne od razumevanja, to pa od skupnega jezika. Jezik je namreč instrument mišljenja, meje mojega jezika so meje mojega sveta. Za narod ni dovolj raba istega jezika, ampak tudi minimalna stopnja normativne integracije, minimalnega poenotenja o tem, kaj je prav in kaj ni. Zlasti poenotenja o temeljnem nacionalnem interesu, preživetju naroda.

Globalisti, kot je na primer francoski predsednik Emmanuel Macron, nacionalizem zavračajo, ker naj bi obujal demone sovraštva, kaosa in smrti. Nasproti mu postavljajo patriotizem, ki naj bi bil po njihovem naziranju zanikanje nacionalizma. V mojem pojmovnem svetu sta patriotizem in nacionalizem v svoji generični obliki sopomenki. Ne predstavljam si patriota, domoljuba, ki ne bi bil predan svojemu narodu in izkazoval simptomov etnomazohizma ali patološkega altruizma, kar je značilnost vladajočih multikulti globalistov. Razlike med patriotizmom in nacionalizmom nastanejo, če na primer patriotizem pomensko zožimo. Primer je poskus nemškega filozofa Jürgena Habermasa s konceptom ustavnega patriotizma (Verfassungspatriotismus). V Habermasovi zastavitvi politična skupnost neha temeljiti na nacionalnosti, skupnem jeziku, kulturi, zgodovini, ampak se zoži samo na priseganje na skupne vrednote, zapisane v ustavi. Če pa so te univerzalne, ni razloga, zakaj bi obstajale različne države, in ne ena sama z globalno vlado. To pa seveda predstavlja zanikanje nacionalizma.

Slovenstvo bistveno presega Ustavo RS. Ta ni narodotvorna, ampak je tako kot država Slovenija posledica trajne in neodtujljive pravice slovenskega naroda do samoodločbe. Je posledica emancipacije naroda v nacijo. Raison d’être slovenske države je preživetje slovenskega naroda. Globalisti à la Macron se motijo, patriotizem ni negacija nacionalizma. Slovenski domoljub je in bo nacionalist in si bo prizadeval, da bo lahko tudi Slovenec Slovenec v Sloveniji.

Bernard Brščič

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] London: 36-letnik z mečem zabodel več ljudi in ranil policiste

V Londonu se je zgodil napad z mečem. 36-letni...

Odprto pismo voditeljem države, parlamenta in vlade

"Prosim Vas, da v okviru svojih pristojnosti posvetite pozornost...

3,6-milijonski trik Svobode in Levice

Ocenjeni stroški skupne izvedbe volitev in treh referendumov znašajo...

Strah levice pred evropskimi volitvami je velik; njihove ključne teme propadle

Za aktivizmom Nike Kovač o "dostopnosti splava" pred evropskimi...