Najhujši poraz britanskih konservativcev v zgodovini

Volivci so kaznovali odmik konservativne stranke od konservativnih vrednot in sledenje globalistični agendi. Po zmagi laburistov finančni in davčni strokovnjaki že oglašujejo svojo pomoč pri reševanju premoženja, saj nova vlada že napoveduje višje davke.

Po pričakovanjih so pretekli teden na britanskih parlamentarnih volitvah vladajoči konservativci doživeli hud poraz. Konservativci so izgubili 244 mandatov, kar je najhujši poraz te stranke od njenega nastanka sredi devetnajstega stoletja.

Laburisti z veliko večino

Medtem ko je vidno pretreseni premier Rishi Sunak v zgodnjih jutranjih petkovih urah priznal poraz, so laburisti slavili zmago. S 411 sedeži v 650-članskem parlamentu imajo zadostno večino, da lahko korenito spremenijo Združeno kraljestvo. Izreden skok so dosegli tudi liberalni demokrati, večna “tretja stranka” v westminstrskem parlamentu, saj so število mandatov povečali z osmih na dvainsedemdeset.

Poleg konservativcev je katastrofalen poraz doživela tudi Škotska nacionalna stranka, ki je izgubila 37 sedežev in ostala z vsega skupaj devetimi poslanci.

V osmem poskusu je končno postal poslanec britanskega parlamenta Nigel Farage, ki je s svojo stranko Reform dosegel pet sedežev. Po štiri sedeže sta osvojili še stranka Zelenih in Waližanska nacionalna stranka. En sedež pripada predsedniku spodnjega doma, ki se ob imenovanju na ta položaj za vse življenje odreče strankarski pripadnosti, po neformalni konvenciji pa druge stranke v njegovi volilni enoti za volitve ne postavijo svojih kandidatov.

Triindvajset sedežev so si razdelile severnoirske stranke: irski republikanci, paleta ulstrskih unionističnih strank, severnoirski socialdemokrati in pol ducata neodvisnih volivcev. Pri tem je treba povedati, da irski republikanci (Sin Fein) nikoli ne prevzamejo svojih mandatov v westminstrskem parlamentu, ker morajo vsi poslanci ob nastopu mandata priseči zvestobo britanskemu monarhu, oni pa so ne le republikanci in že načelno zavračajo monarhijo, ampak tudi odrekajo Britancem kakršnokoli pravico do vladanja nad Severno Irsko.

Konservativna stranka v razsulu

Sunak je že v petek dopoldne odšel v Buckinghamsko palačo in kralju Karlu III. podal odstopno izjavo na položaj premierja Združenega kraljestva. Sunak, ki je svoj poslanski mandat sicer obdržal, je v petek dopoldne tudi napovedal svoj odstop s položaja voditelja konservativne stranke. Ob tako katastrofalnem porazu mu seveda ni preostalo nič drugega, sicer pa so, takoj ko so bili znani izidi vzporednih volitev, ki so napovedovali katastrofo, mnogi iz vodstva konservativne stranke že zahtevali Sunakovo glavo glavnega krivca za poraz. Poraz, za katerega so bili, roko na srce, mnogi med njimi tudi sami krivi. In mnogi so to tudi plačali s svojimi poslanskimi mandati.

Kar deset kabinetnih ministrov Sunakove vlade je namreč izgubilo svoje poslanske mandate in verjetno s tem tudi končalo svojo politično kariero. Za nameček je med poslanci, ki so izgubili svoje mandate, tudi nekaj ministrov prejšnjih konservativnih vlad in celo nekdanja predsednica vlade Liz Truss. Poleg njih še cela vrsta podministrov, parlamentarnih podsekretarjev, vodij parlamentarnih odborov in celo disciplinski vodja konservativnih poslancev v spodnjem domu. Po temu porazu je vrsta prvo- in drugokategornikov stranke izginila s političnega prizorišča in ker mora biti vodja stranke izvoljeni poslanec, ima konservativna stranka zdaj problem, kdo naj sploh nasledi Sunaka. Parlamentarni del konservativne stranke je v popolnem razsulu, še tisti prvokategorniki, ki so obdržali poslanske sedeže, so izgubili velik del zaveznikov, protežirancev in sledilcev, na katerih so gradili svoj notranjestrankarski položaj. Razmerja moči v vrhu konservativne stranke so popolnoma razdejana in potrebno bo nekaj časa, da se prah poleže, preštejejo preživeli, sklenejo nova zavezništva in ustoliči nov voditelj stranke. Sunak bo torej še nekaj časa vršilec vodje stranke v odstopu.

Niz zgrešenih političnih odločitev

Konservativce zdaj čaka mučno delo pri obnovi razbite stranke in predvsem pridobitev zaupanja volivcev. To pa morda ne bo tako nemogoča naloga, kot se zdi na prvi pogled.

In ne gre pozabiti še na eno “malenkost”. Volivci so leta 2019 dali mandat stranki, ki jo je vodil Boris Johnson. Progresivna globalistična struja je izrabila napake pri boju s pandemijo kitajskega virusa in spodnesla Johnsona ter skušala ustoličiti svojega kandidata Sunaka, te poteze pa volivci niso dobro sprejeli. Na strankinem glasovanju o novem vodji stranke je večina izvolila Liz Truss in ne Sunaka. Zaradi tega je progresivna struja v spregi s finančno oligarhijo (katere del je Sunak), progresivnimi mediji in z birokrati globoke države ustvarila mini finančno krizo, prisilila Trussovo k odstopu in potem ustoličila Sunaka kot novega vodjo stranke in vlade. Tedaj je podpora konservativni stranki strmoglavila za kakšnih dvajset odstotnih točk in stranka si ni več opomogla.

Konservativni volivci kaznovali lastno stranko

Zaradi vseh teh peripetij del razočaranih in besnih konservativnih volivcev sploh ni šel na volitve. Letošnjih volitev se je namreč udeležilo kar štiri milijone volivcev manj kot pred petimi leti in precejšen del teh volivcev odpade na volivce konservativne stranke. Del volivcev konservativne stranke pa je protestno oddal glas za Faragovo stranko Reform, kar je pripeljalo do cepitve konservativnih glasov, to pa je omogočilo laburističnim in liberalnodemokratskim kandidatom večino tudi v mnogih sicer tradicionalno konservativnih volilnih okrožjih. Če namreč seštejemo glasove, oddane za konservativno stranko in Reform, je to malo manj kot enajst milijonov, kar je skoraj poldrugi milijon več, kot jih je bilo oddanih za laburiste.

To pomeni, da ne gre toliko za zmago laburistov kot za poraz konservativcev. Novo vodstvo konservativne stranke se bo torej moralo odločiti, ali bodo nadaljevali z globalistično politiko, ki jim je prinesla zgodovinski poraz, ali pa se bodo spet obrnili v desno in osvojili zaupanje svoje stare volilne baze.

Seveda pa morajo vzeti v obzir tudi Nigela Faraga. Čeprav je dobila stranka samo pet mandatov, je za Reform vseeno glasovalo prek štiri milijone volivcev. Ni sicer jasno, koliko je izvirnih “faragovcev” in koliko “protestnikov”, a to niti ni pomembno, pomembno je, ali jih bo Farage zadržal. Sam sicer napoveduje, da je to šele začetek velikega gibanja, bo pa vse odvisno od tega, kako se ob odrezal v novi vlogi poslanca spodnjega doma.

Laburisti že prvi dan napovedali povišanje davkov

No, to se bo videlo čez nekaj let. Sedaj imajo laburisti v rokah škarje in platno z ogromno večino glasov v poslanski zbornici. Novi premier sir Keir Starmer je takoj po prevzemu mandata napovedal “trdo telo v spremembi države”. Laburisti tako rekoč enoglasno napovedujejo povečanje državnega trošenja in kakopak povišanje davkov “za bogate”. Problem pri tem pa je, da niso točno definirali, kdo so ti “bogati”. Če sklepamo po glasovih iz najbolj glasnega (in radikalnega) krila laburistične stranke, so to vsi lastniki nepremičnin, vsi, ki imajo v lasti kakšno delnico ali malo boljši avtomobil. Vsi tisti torej, ki malce odstopajo od sivega povprečja mezdnih delavcev in nameščencev. Zaradi tega na spletnih omrežjih finančni in davčni strokovnjaki že oglašujejo svojo pomoč pri reševanju premoženja pred ukrepi nove vlade, kar ni pokazatelj stabilnosti, napredka in harmonije, ki naj bi jih prinesla laburistična vlada.

Da niti ne omenjamo, da je že prvi dan na položaju Starmer odpravil “načrt Ruanda”, po katerem bi Britanci nezakonite migrante, še zlasti tiste, ki so varnostno tveganje, izgnali v Ruando, če jih njihove izvorne države ne bi hotele sprejeti. S tem je odkrito napovedal, da ne namerava storiti ničesar, da bi zajezil nezakonite migracije, saj je z eno potezo izničil še tisto malo, kar je za preprečevanje ilegalnih migracij naredila konservativna stranka.

Novi premier je tako že prvi dan, ko je zasedel položaj, praktično napovedal, da spodletelih politik prejšnje vlade ne bo spreminjal, če jih pa bo, jih bo še poslabšal. Glede na to, da je dobršen del prebujenskih norosti celo sam podpiral, pri drugih pa je vsaj molčal, je seveda jasno, da tudi na tem področju ne bo nobenih sprememb, a če bodo, bodo kvečjemu na slabše.

Po začetku torej vse kaže, da bo Starmer “enomandatni premier”. To je seveda dobra novica za poraženo konservativno stranko, a seveda le v primeru, če bodo iz poraza izluščili nauk in se vrnili nazaj k svojemu izvoru in svoji naravni volilni bazi. In prvi test bodo imeli že hitro. Ko bo Sunak končal svojo vlogo začasnega predsednika, se bo najbrž čez čas odrekel tudi poslanskemu mandatu. Potekale bodo torej nadomestne volitve za njegov sedež in udeležba ter rezultat bosta prva ocena tako Starmerjevega premierstva kot tudi novega vodstva konservativne stranke.

Bogdan Sajovic