Jason Arday je bil dolgo predstavljen kot dokaz, da se lahko človek z najtežjimi ovirami prebije na vrh britanske akademije. Rojen leta 1985 v londonskem Claphamu v ganski družini, naj bi bil pri treh letih diagnosticiran z avtizmom, govoril šele pri enajstih in bral ter pisal šele pri osemnajstih. Leta 2016 je doktoriral na Liverpool John Moores University, leta 2023 pa pri sedemintridesetih postal najmlajši črni profesor v zgodovini Univerze v Cambridgeu. Njegova zgodba je bila popoln material za promocijo politik raznolikosti, enakosti in vključenosti na družboslovnih fakultetah.
Zdaj pa se ta podoba hitro kruši. Od julija 2026 se vrstijo razkritja o plagiatu in pretiranih osebnih trditvah, ki spominjajo na sodobnega Walterja Mittyja. In ne le to – Scotland Yard je več mesecev preiskoval novinarja, ki je o tem želel postavljati vprašanja.
Napadi na preiskovalce
Jack Grove, novinar pri Times Higher Education, je po namigu akademikov začel preverjati Ardayjevo doktorsko nalogo in njegove neverjetne osebne dosežke. Poslal je elektronska sporočila Ardayu, Cambridgeu in Liverpool John Moores University z vprašanji o očitnem prekrivanju besedil z drugo disertacijo ter o trditvah, da je z neverjetnimi tekaškimi podvigi zbral 5,5 milijona funtov za dobrodelne namene. Odgovor je bil oster. Odvetniška pisarna Carter-Ruck, ki jo je najel Arday, je Times Higher Education poslala pismo, v katerem je nakazala, da gre morda za “rasno motiviran” napad. Novembra 2025 je bila zoper Grova vložena uradna prijava zaradi nadlegovanja. Metropolitan Police je zadevo preiskovala štiri mesece, preden jo je februarja zaprla. Grova niso niti zaslišali – o preiskavi je izvedel šele, ko so ga policisti poklicali in mu sporočili, naj Ardaya ne kontaktira več, ker naj bi vprašanja vplivala na njegovo duševno zdravje. Grove je dejal, da je bil “osupel”, saj je le opravljal svoje delo. “Novinarji bi morali imeti pravico postavljati vprašanja komurkoli, tudi zvezdniškim profesorjem,” je poudaril.
Podobno se je zgodilo profesorju Davidu Harrisu z Univerze Plymouth Marjon, ki je Cambridge opozoril na sumljive podobnosti v Ardayjevem delu. Metropolitanska policija je njegovo pritožbo posredovala pritosjni policiji, ki pa je preiskavo zavrnila. Cambridge trdi, da sam ni vložil nobene prijave zoper Grova.
I kid you not, a journalist who tried to expose Cambridge professor Jason Arday was investigated by POLICE!
Police asked the reporter to stop asking questions because of his “mental health” and Arday’s law firm suggested it was “racially motivated”.
After a FOUR MONTH… pic.twitter.com/QpGYO6TTcb
— Lee Harris (@LeeHarris) August 4, 2026
Nedoslednosti se ne kažejo samo na akademskem področju
Najbolj resne so obtožbe o plagiatu. Nathan Cofnas, nekdanji raziskovalec v Cambridgeu, je z orodjem za odkrivanje plagiata pokazal, da Ardayjeva doktorska naloga iz leta 2015 vsebuje številne odlomke – po različnih analizah od sto do skoraj sto osemdeset stavkov –, ki so skoraj dobesedno ali z le manjšimi spremembami povzeti iz disertacije Paule Zwozdiak-Myers iz leta 2009. Podobnosti so bile ugotovljene tudi z drugimi deli. Čeprav je Zwozdiak-Myers v bibliografiji omenjena, ključni deli besedila pogosto niso označeni z narekovaji ali jasno pripisani. Liverpool John Moores University in Cambridge trdita, da sta zadevo že preiskala in nista našla dokazov o plagiatu. Cambridge govori o “podli kampanji”, ki spodkopava Ardayjevo verodostojnost. Številni akademiki, ki so primerjali besedila, pa menijo drugače in opozarjajo, da je verjetnost naključnega ujemanja statistično izjemno majhna. Arday priznava “napake” zaradi pomanjkljivega mentorstva in avtizma, a vztraja, da ni lažnivec.
Še bolj osupljive so njegove avtobiografske trditve. Govoril je o tridesetih maratonih v petintridesetih dneh, od katerih naj bi zadnjih devet pretekel z zlomljeno nogo, oteklo do dvojne velikosti. Omenjal je 965 kilometrov v šestih dneh, zbiranje 5,5 milijona funtov za več kot sedemdeset dobrodelnih organizacij, nastop v televizijski seriji Seven Up! kot otrok – čeprav se je serija začela leta 1964, on pa se je rodil šele enaindvajset let pozneje – ter poklicno igranje snukerja in polprofesionalni nogomet. BBC je potrdil, da v seriji Seven Up! ni sodeloval. Strokovnjaki za ultra-teke pravijo, da bi takšni dosežki postavili Ardaya med svetovno elito, a ga v tej skupnosti praktično ne poznajo. Edini preverljivi zgodnji zapis o zbiranju sredstev kaže na nekaj tisoč funtov, ne milijone. Arday zdaj pojasnjuje, da je denar zbiral v sindikatu okoli stotih ljudi pod pogodbo o nerazkritju, a prej so ga predstavljali kot osebni dosežek. Pojavile so se tudi trditve o gostujočih profesorstvih, ki jih omenjene univerze zanikajo.
Jason Arday is the poster child of what happens when the cancer of diversity, inclusion, and equity becomes the driving ethos of academia. He is as educated and as talented as my dirty socks (and allegedly a fraud and a liar) but his skin color supersedes all else. I have… https://t.co/YO3VnLYBqt
— Gad Saad (@GadSaad) August 4, 2026
Cambridge in podporniki Ardaya trdijo, da gre za rasistično kampanjo proti črnemu akademiku z avtizmom. Nasprotniki pa opozarjajo na obratno: zavračanje resne preiskave in zaščita “plakatnega dečka DEI” pomenita mehko obliko rasizma. Če bi enake sumljive trditve in podobnosti v besedilih izrazil bel akademik brez “raznolikostnega” profila, bi verjetno že zdavnaj izgubil položaj.
Primer Ardaya razkriva širši problem na družboslovnih fakultetah: meritornost – objektivno preverljivo znanje, originalnost in integriteta – se umika ideološkim kriterijem raznolikosti. Ko institucije raje branijo narativ kot resnico, trpi celotna akademija. Plagiat in fabuliranje nista zgolj “napaki zaradi avtizma”, temveč resna kršitev akademskih standardov.
Univerza v Cambridgeu bi morala dovoliti neodvisno preiskavo. Če so trditve o plagiatu neutemeljene, naj jih jasno ovrže s konkretnimi dokazi, ne z oznakami o “podli kampanji”. Dokler tega ne stori, ostaja senca dvoma.
T.P.