Nakup 13 tisoč računalnikov ministrice za digitalno preobrazbo je bil nesmiseln od samega začetka. Poteza ni bila le slabo idejno zasnovana, ampak tudi obupno praktično izpeljana, zato so zaokrožile številne teorije o resničnih namenu nakupa. Po informacijah, s katerimi je javnost seznanjena v tem trenutku, ni mogoče zavrniti sklepa, da je šlo v najboljšem primeru za hudo zanemarjanje dolžnosti, v najslabšem pa celo za korupcijo.
Ministrica za digitalno preobrazbo se je po volitvah po vzoru vladnih kolegov lotila ukinjanja dobrih ukrepov prejšnje vlade. Med drugim so jo motili digitalni boni. Ker so bili ti namenjeni starejšim, je menila, da so diskriminatorni. Namesto digitalnih bonov je prišel sistem MIRO, mehanizem za izposojo računalniške opreme.
Na tej točki so se ministrici začele zadeve usodno zapletati. Kot piše v noveli zakona o spodbujanju digitalne vključenosti, bodo imeli z zakonom določeni upravičenci možnost brezplačne izposoje računalniške opreme za določeno časovno obdobje. Novela predvideva, da bo z mehanizmom upravljal Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad.
Do izposoje bi bilo opravičenih več različnih skupin prebivalcev, ki se soočajo s finančnimi težavami. Katere kategorije prebivalcev bi bile upravičene, lahko preberete – TUKAJ.
Ministričin nesmiselni MIRO
Še preden se poglobimo v nenavadne okoliščine, ki spremljajo nakup 13 tisoč računalnikov, se velja ustaviti pri zgrešeni zakonski rešitvi sistema MIRO. Dolgotrajna izposoja računalniške opreme, v tem primeru prenosnikov, je povsem nepraktična rešitev za doseganje cilja digitalne vključenosti. Zakaj? Ker je edini način, da si digitalno vključen, digitalna naprava. Oseba, ki poseduje digitalna znanja in hkrati ne poseduje naprave, s katero se lahko poveže s svetom, pač ni digitalno vključena. Dalje, oseba, ki je osvojila osnovna digitalna znanja na izposojeni napravi, nato pa te naprave ne bo aktivno uporabljala še naprej, ne bo ohranila pridobljenega znanja. Da se znanje ohrani le ob njegovi uporabi, razumejo prvi letniki pedagoških študijev.
Nadalje, dolgotrajna izposoja prenosnih računalnikov s sabo prinaša tudi neizogibno degradacijo tehnične in programske opreme. Nevešči uporabniki bodo tudi z najboljšimi nameni izposojene računalnike poškodovali. Tudi sistem MIRO pa se ne bo izognil “tragediji skupnega” (tragedy of the commons, op. a.), z drugimi besedami, izposojevalci za prenosnike ne bodo skrbeli, tako kot bi v primeru, da bi bili prenosniki njihovi. V tem kontekstu se ukrep digitalnih bonov, ki bi pomagali pri nakupu računalnikov, kaže kot smotrnejša rešitev. Prenosnike bo tako treba skoraj neizogibno obnavljati, strošek pa bo verjetno pripadel ministrstvu, ki ga vodi.
Velja spomniti tudi na ministričine besede, izrečene v medijih, kmalu po tem, ko je postala ministrica. “Ekonomsko-socialne razmere v Sloveniji so vedno bolj zaostrene. Na vladi vsak teden sprejemajo ukrepe za blažitev draginje […] Prav zato je treba sprejemati vrsto dobro premišljenih in ciljno usmerjenih ukrepov, ki bodo upoštevali tudi odgovorno porabo javnih sredstev,” je razlagala v medijih. Ministrica pa, kot je izvedela slovenska javnost, s svojim projektom še vedno ni naslovila socialne stiske, čeprav se je ta od njene obrazložitve še dodatno poglobila.
Nenavadno javno naročilo
Sledilo je javno naročilo in s tem serija nenavadnosti. Ministrstvo je na razpisu izbralo štiri različna podjetja, in sicer Unistar, Acord-92, Gambit Trade in Lamcom. Omenjena podjetja so si razdelila 6,5 milijonov težak posel, s podpisom pogodbe pa so se družbe zavezale, da bo vsaka dobavila 3250 prenosnih računalnikov. Pri tem naletimo na prvi sklop vprašanj. Kako to, da so bila izbrane štiri različne družbe. Zelo malo verjetno se zdi, da bi v poštenem (nedogovorjenem) razpisu tekmovale štiri različne gospodarske družbe z identično ponudbo. Zaradi suma netransparentnega trošenja davkoplačevalskih sredstev je poslanska skupina NSi zahtevala sklic izredne seje za nadzor javnih financ, ki jo tudi sicer sami vodijo. Očitali so ji, da se je razpis izpeljal brez jasnih ciljev, meril in kriterijev.
Ministrica se je kasneje začela hitro zapletati. Preiskovalno.si denimo poroča, da jim je ministrica v telefonskem pogovoru povedala, da so računalniki namenjeni opremljanju šol in vrtcev. Spomnimo, upravičenci za izposojo računalnikov so po noveli osebe iz socialnega roba. Kako namerava ministrica hkrati opremiti šole in vrtce ter zagotoviti domačo izposojo finančno depriviligiranim otrokom, javnosti zaenkrat še ne ve. Bodo morali otroci nositi v šolo dokazila o prejeti socialni pomoči?
Kasneje se je izkazalo, da je bilo opremljanje šol mišljeno neposredno. Kot je ugotovilo Preiskovalno.si – v trenutku, ko je ministrica Stojmenova Duh navajala, da bi se lahko z računalniki opremili šole in vrtce, na ministrstvu za izobraževanje o tem še niso vedeli ničesar. To pomeni, da je ministrica podpisala nakup 13 tisoč računalnikov, še preden bi vedela, kako bodo ti sploh razdeljeni. Iskanje partnerjev se je očitno začelo šele kasneje.
V vmesnem času se je ministrica odločila podeliti tudi računalnike prizadetim v avgustovskih poplavah. Zaenkrat je bilo razdeljenih 39 računalnikov od 13 tisoč kupljenih, romali so v roke “oseb javnega prava, ki jim je bila uničena ali poškodovana osnovna računalniška oprema, ki jo potrebujejo za delo oziroma izvajanje svoje dejavnosti”.
Primer izginulih prenosnikov?
Ministrica se je zaradi nakupa otepala tudi kritik, da so bili kupljeni računalniki preslabi, da bi služili kakršnemu koli resnemu namenu. Ministrstvo je za posamezni prenosnik odštelo manj kot 500 evrov vključno z DDV. Tovrstni računalniki so v najboljšem primeru koristni za osnovno digitalno opismenjevanje, za kakršno koli konkretnejše delo pa so zelo verjetno prešibki. Ob zelo nejasnih pojasnilih ministrice pa so se v javnosti razbohotile govorice, da ministrstvo prenosnikov sploh še ni prejelo. Ministrica se brani, da so prenosniki v njihovi lasti, ne želi pa razkriti lokacije iz “razumljivih razlogov”. Preiskovalno.si navaja, da so ti še vedno v depojih ministrstva na Langusovi ulici. Če ministrica tega podatka ne želi potrditi, pa nas lahko vodi le do razmisleka, da ta ne zaupa varnostni zaščiti samega ministrstva. Spet drugi mediji navajajo, da so prenosniki v skladišču, za katerega ministrstvo plačuje nekaj manj kot 2500 evrov najemnine. Toliko torej davkoplačevalce na mesečni ravni stane nesmiselni razpis poleg 6,5 milijonov, kolikor je bil vreden sam nakup.
Zaradi nejasnosti ob nakupu so se v javnosti pojavile nove teorije o resničnem namenu nenavadnega razpisa. Med drugim, da gre za dogovorjen razpis, s katerim je ministrica skušala pomagati svojim prijateljem/zaveznikom v gospodarstvu, tako da jim je “spraznila” skladišča sicer tržno neaktualnih računalnikov. Ker so številni prepričani, da ministrstvo omenjenih 13 tisoč računalnikov sploh nima v posesti, pa se je v javnosti začela preigravati ideja, da sta nakup fantomskih računalnikov in sporni nakup nove sodne stavbe s strani ministrstva za pravosodje nekako povezana.
Za razjasnitev nejasnosti smo na ministrstvo za digitalizacijo poslali novinarska vprašanja. Ko jih prejmemo, jih bomo tudi objavili.
Ž. K.