Sploh ne gre za to, kdo je in kdo ni v vladnem Strateškem svetu za prehrano. Popolnoma vseeno je, kdo sedi tam, ker bo odločitev na koncu politična in ideološka, sledila bo smernicam in priporočilom, sprejetim daleč od Ljubljane.
Gre za željo po paternalističnem nadzoru; tokrat, kaj naj ljudje jedo. In ne bo preteklo dosti Save, ko se bo “dobrohotna” vladna ideja o pomoči ljudstvu pri izbiri dobre (in zdrave) hrane spremenila v namero in realizacijo obdavčitve ljudi, če ne bodo jedli tistega, kar bodo rekli. Vse drugo so le kadrovske in tehnične podrobnosti, ki ne bodo vplivale na prav ničesar, kar si bo tovarišija zamislila.
Zdaj so v Sloveniji (ki v globalnem smislu ni posebnost) na udaru meso in mlečni izdelki. Treba je pač narediti konec živinoreji, ki ubija naš planet, ker si je tako zamislil Robert Golob. Goveji prdci in riganje goveda sproščajo metan, metan pa je najbolj zloben toplogredni plin, mar ne? Zato se morajo ljudje navaditi na žuželke in črve kot mesno nadomestilo ali na vegansko (vegetarijansko) prehrano. Avokado je denimo zelo priljubljen; modna zapoved mlade generacije, ki postaja rastlinojeda, je toast z avokadom. Ni boljšega, pravijo. Sadež prihaja iz Južne Amerike in Mehike, je zdrav, ker je vir zdravih maščob. Predvsem ne riga in ne spušča prdcev. Je rastlina, kakopak. In na avokado prisegajo tudi nekateri člani vladnega sveta.
Kar zamolčijo, je, da je za pridelavo kilograma avokada potrebnih 2.000 litrov vode. To pomeni, ko pojemo en avokado, je enako, kot bi pustili eno uro odprt tuš, pod katerim se prhamo. Pri avokadu ne gre samo za hrano, ampak zapravljene vire (vodo), ki so šli za ta sadež. Da ne govorimo o prevozu, krčenju gozdov za nasade in uporabo pesticidov (da pride v Ljubljano v kolikor toliko normalnem stanju). Če obrnemo: pridelava in prevoz kilograma avokada bolj “škoduje” podnebju kot riganje in prdci krave Lize nad Bovcem, ki daje mleko in okusno govejo juho. Podobno je s pujsom Pepom v Ihanu. Vsekakor je lokalno pridelana hrana, četudi gre za meso, okolju veliko bolj prijazna kot izdelki iz soje, pridelani na drugem koncu sveta.
Pustite zato kravo Lizo in pujsa Pepa pri miru, nam pa, da jemo, kar si želimo in kar nam tekne. In nikar ne govorite, da moramo skrbeti za zdravje. Dokler imamo prek državne zavarovalnice za vse obvezno (prisilno) zdravstveno shemo, ti mora državni zdravstveni sistem brezpogojno nuditi zdravljenje, četudi namenoma uživaš strup. Ko bomo imeli enkrat zasebne zavarovalnice, ki bodo nudile različne pakete in bo zavarovanje dražje za tistega, ki kadi ali se nezdravo prehranjuje, bo najbrž vsak premislil, kako bo živel. Mislim, da namesto strateškega sveta za prehrano, ki zelo poudarja “zdravje ljudi”, bolj potrebujemo strateški svet za reformo zdravstvenega zavarovanja in sistema. Najprej uredimo to, potem bomo “reševali” svet.
Nadvse podobno je (bilo) z električnimi avtomobili, ki imajo okolju škodljive baterije in se napajajo z elektriko, pridobljeno iz premoga. Ko torej govorimo o tem, kaj je zdravo in okolju neškodljivo, je treba pogledati in preveriti, kako do tega pridemo, drugače je ves trud zaman. Če je seveda res namen doseči “najmanjši možni negativni vpliv na zdravje ljudi, okolje in podnebje”. Toda očitno ni. Vse gre v smeri, da se prek glomazne “nanny state” (države varuške ali dojilje) nadzoruje ljudi in krči svoboda. Če k temu dodamo ideje o centralnobančnem digitalnem denarju, je namen jasen. Nismo daleč, ko z digitalno valuto ne boš več mogel kupiti “nezdrave” hrane, ker bo plačilo, ki bo avtorizirano in odobreno prek centralne banke, zavrnjeno. In država bo natančno vedela, kaj ješ. In te bo ocenjevala. Sledijo socialni krediti kot na Kitajskem. In če boš jedel “nezdravo” hrano, ne pa z vladnim dekretom predpisane “zdrave” in “okolju prijazne”, boš v očeh tovarišije na vladi postal nezanesljiv in disidentski. Teh pa oblast ne mara.
Vegani in vegetarijanci (kot mesojedec tega ne ločim, ampak mi je popolnoma vseeno) bi morali biti dosledni in se držati (če že pridigajo o zdravi hrani in škodljivosti nekatere hrane za okolje in podnebje) ovsa, gob, sezonskega sadja (jabolka in hrušk), korenaste zelenjave in lešnikov iz bližnje leske, nikakor ne uživati v avokadu, soji, kikirikijevem maslu ali mandljevem mleku. To so sicer modne smernice, a škodljive za tisto, kar bi oni radi ohranili. In če že priporočajo, naj za kravje mleko najdemo nadomestek, češ, zdaj je zelo popularno in zdravo krompirjevo mleko, bom rekel – izvolite. Pijte ga, če ga hočete, ne silite v to še mene. Krompir imam rad na razne načine, ampak mleka iz krompirja ne bom živ pil, niti poskusil ga ne bom, ker že od daleč vidim, da mi zagotovo ne bi brez težav stekel po grlu.
Koliko časa bomo lahko še uživali v hrani, ki nam je všeč, je težko reči. Strateški svet za prehrano bo začel z delom v začetku prihodnjega leta. Lahko ste prepričani, da se bodo goveje meso, kravje mleko, svinjski kotleti, čokolada, čips, ocvirki in še kaj hitro znašli na vladnem seznamu ‘zla‘. Tovrstni uživalci bomo označeni za zlobne ljudi, za sovražnike planeta, za uničevalce vesolja. Kar se danes zdi distopični triler, bo jutri vsakdanjik.