“Nametan kup kamna z ideološkim namenom počastitve nespodobne zgodovine ne sodi v kulturno dediščino”

Zaradi pobude za razglasitev velikih napisov “TITO” na Sabotinu in nad Dekani za kulturna spomenika lokalnega pomena je potrebno resno začeti razmišljati kaj pomeni ustavna določba iz leta 2011, je dogajanje komentiral zgodovinar Jože Dežman. Dodaja, da “nametan kup kamna z jasno določenim ideološkim namenom počastitve nespodobne zgodovine, ne sodi v kulturno dediščino”. Podbudi namreč odpirata vprašanje, kako naj Slovenija obravnava simbole nekdanjega komunističnega režima. Zgodovinar pri tem opozarja na ustavne omejitve in pomen počastitve režima, publicist Mitja Iršič pa meni, da gre za posledico vse izrazitejše normalizacije jugonostalgije.

Mestna občina Nova Gorica je na Zavod za varstvo kulturne dediščine poslala pobudo tamkajšnje civilne iniciative za razglasitev kamnite zložbe “TITO” na Sabotinu za kulturni spomenik lokalnega pomena. Podobna pobuda naj bi bila pripravljena tudi za velik napis “TITO” nad Dekani.

Za komentar smo prosili zgodovinarja Jožeta Dežmana in publicista Mitjo Iršiča, na Ministrstvo za kulturo pa smo naslovili vprašanja o tem, kako gledajo na pobudi, ali napisa po njihovem mnenju izpolnjujeta kriterije za kulturni spomenik in ali bi zaščita takšnih simbolov lahko pomenila precedens za druge simbole nekdanjega komunističnega režima.

Dežman: “Vnos v register kulturne dediščine je počastitev”

Zgodovinar Jože Dežman ob pobudah opozarja predvsem na vprašanje ustavnega odnosa do poveličevanja nekdanjega komunističnega režima. “Tukaj gre za to, da bo potrebno resno začeti razmišljati, kaj pomeni ustavna določba iz leta 2011, da je čaščenje Titovega režima protiustavno,” meni Dežman. Ob tem je precej ostro komentiral tudi samo idejo o ohranjanju kamnite zložbe z imenom nekdanjega jugoslovanskega voditelja: “To je pogrevanje premetavanja kamna, to je zelo poganska reč. Premetavanje kamna, vemo, da je to starejša ali mlajša kamena doba.” Po njegovem mnenju pri presoji takšnih pobud ni mogoče zanemariti zgodovinskega konteksta režima, ki ga je vodil Josip Broz Tito.

“Dejstvo je, da je režim, ki ga je vzpostavil, s sistematičnim in trajnim kršenjem človekovih pravic zaničeval človekovo dostojanstvo. Že zaradi spoštovanja žrtev nadaljnje počastitve niso možne,” pravi Dežman. Pravi, da bi razglasitev napisa za kulturno dediščino pomenila tudi določeno obliko priznanja oziroma počastitve. “Vnos v register kulturne dediščine je počastitev. Je nobilitacija, ki jo Tito ne zasluži, in nametan kup kamna z jasno določenim ideološkim namenom počastitve nespodobne zgodovine ne sodi v kulturno dediščino,” je dejal. “Rekel bi, da naj se nehajo smešiti,” je še dodal.

Iršič: “Jasen prikaz, kako daleč je prišel skrajno levi ekstremizem”

Publicist Mitja Iršič pa v pobudi vidi kot širši znak spreminjanja odnosa do simbolov nekdanjega komunističnega sistema. “Pobude so jasen prikaz, kako daleč je prišel skrajno levi ekstremizem v zadnjih letih,” ocenjuje Iršič. “K temu je pomembno pripomogla vlada Roberta Goloba, ki je normalizirala deviantno ideologijo jugonostalgije in komunističnega apologetstva. Še živeči predstavniki bivšega režima in njihovi potomci so dobro razumeli signal, ko je prejšnja vlada ukinila praznik spomina na žrtve komunizma in Muzej Slovenske Osamosvojitve. Jasno sporočilo je bilo: zdaj vas ni treba biti več strah javne podpore bivšemu diktatorskemu režimu, V Sloveniji imamo njihovi potomci zopet popolno oblast” meni.

Pravi, da je zato mogoče sedanje pobude razumeti kot korak dlje pri rehabilitaciji simbolov nekdanjega režima. “Zato je prišlo do trenutnih ekstremov, ko bi nekateri črke z imenom krvoločnega komunističnega diktatorja – ki se je podpisoval pod naloge, s katerimi so kastrirali žive ujetnike in trgali otorke iz maternic živih ujetnic – radi predstavljali kot del slovenske dediščine. Takšnim pozivom se je treba odločno upreti in jasno povedati, da komunistična psihopatija nima prav nobene veze s ponosno dediščino slovenstva. V razvitih državah se znajo izolirati od vseh totalitarizmov. Prepričan sem, da smo tega sposobni tudi mi”, dodaja.

Napis na Sabotinu iz leta 1953, tisti nad Dekani iz 60. let

Napis “TITO” na Sabotinu je bil postavljen leta 1953. Po osimski razmejitvi je ostal na italijanski strani, leta 1978 pa so ga mladinci in vojaki preselili na slovensko stran. Od takrat ga organizirano vzdržujejo in ob posebnih priložnostih osvetljujejo z baklami. Zagovorniki pobude poudarjajo predvsem njegovo simbolno povezavo s Primorsko. Podobna pobuda se pripravlja tudi v Dekanih, kjer je velik napis “TITO” nastal v 60. letih. Zgradili naj bi ga domačini, prostovoljci in celo osnovnošolci. Denis Opatič iz Zveze borcev Dekani je ob tem dejal, da se morajo ljudje zavedati, da je Tito po njihovem mnenju pomemben za današnjo podobo Slovenije.

Ministrstvo za kulturo vprašano o morebitnem precedensu

Prav zaradi vprašanja, ali gre za “strokovno vprašanje varovanja dediščine” ali tudi za odnosa države do simbolov nekdanjega totalitarnega režima, smo se z vprašanji obrnili na Ministrstvo za kulturo. Vprašali smo ali podpirajo oziroma pozdravljajo prizadevanja za zaščito teh napisov in ali meni, da izpolnjujeta kriterije za kulturni spomenik, ali obstaja nevarnost, da bi razglasitev napisov “TITO” za kulturna spomenika ustvarila precedens za zaščito tudi drugih simbolov komunističnega režima in če bi Zavod za varstvo kulturne dediščine ugotovil, da napis nad Dekani izpolnjuje kriterije, ali menijo, da je primerno javno financirati oziroma iz javnih sredstev vzdrževati, obnavljati ali osvetljevati simbole Tita, če bodo ti razglašeni za kulturno dediščino. Odgovore objavimo, ko jih prejmemo.

Sara Kovač