Težava levice v politiki je, da je vedno na napačni strani zgodovine. Marx je učil, da je odkril napredek zgodovine in da bo njegov končni izdelek komunizem. Da, najbrž lahko ljudje verjamejo, da bi bila lahko v devetnajstem stoletju, ko je to pisal in je znanost v razvoju človeštva zavzemala prvo mesto, vsaka navidezna znanstvena teorija mogoča. Marx je trdil, da je njegova teorija znanstvena in da ima trdno podlago. Zdi se, da je verjel in z njim tudi njegovi privrženci, da je njegova teorija kot vsaka znanstvena teorija skladna z idejo o strukturiranem načinu razlage določenih dejstev in pojavov v družbi (kot v naravi) in da bo zato napredek zgodovine vodil v komunizem. Njegova znanstvena hipoteza o napredku zgodovine je bila dokazana z raziskavami in je bila zato znanstvena teorija.
Da pa bi hipoteza postala sprejeta teorija, jo je treba temeljito preizkusiti in ovrednotiti skozi čas. Poleg tega teorije ne smemo označiti za resnično ali pravilno, dokler je ni mogoče podpreti z neodvisnimi dokazi in dokler je ni mogoče ponoviti. Seveda je Leninu ustrezalo, da je komunizem označil za znanstvenega tudi brez popolnih dokazov.
Če upoštevamo večletne dokaze o obsežnih poskusih izgradnje komunizma ali celo socializma kot stopnje do končne utopije komunizma, lahko na podlagi številnih neuspehov sklepamo le, da Marxova teorija sploh ni bila znanstvena in da je bolj ustrezala pogovorni rabi besede teorija, ki pomeni slutnjo ali idejo.
Iz več kot stopetdesetletne zgodovine je jasno razvidno, da sta socializem in komunizem kot gospodarski in družbeni sistem neuspešna. Veliko je bilo neposrednih primerjav med kapitalističnim sistemom prostega trga in socialističnim sistemom. Pomislite na Severno in Južno Korejo, Vzhodno in Zahodno Nemčijo, celinsko Kitajsko, Tajvan in Hongkong, Albanijo in Grčijo ali celo Jugoslavijo in Italijo. Nostalgiki komunistične Jugoslavije pozabljajo, da je moral državo trikrat v njeni zgodovini reševati kapitalistični Zahod. Za neuspehe se pogosto najdejo opravičila, zgrešeni idealisti pa si še naprej prizadevajo dokazati nemogoče. Ni šlo le za gospodarski neuspeh, ampak so bila uporabljena tudi najbolj barbarska in nečloveška sredstva, s katerimi so poskušali ustvariti komunistično družbo. Ne le s krutimi in nepravičnimi metodami, temveč tudi z ustvarjanjem privilegirane elite, pogosto s skrivnimi ugodnostmi na račun množice ljudi.
Celo Kitajska in Vietnam sta sprejela kapitalizem, čeprav s komunistično oligarhijo na vrhu, kar je živ dokaz neuspešne Marxove teorije.
Morda najhujši nedavni primer je Venezuela, ki je imela največje zaloge nafte med vsemi državami, zato so nespametni socialisti mislili, da bodo zaradi tega zlahka uvedli socializem in nato komunizem. Zaradi žalostnega neuspeha je Venezuelo zapustilo tri milijone beguncev, ki so odšli čez meje v sosednje države, da bi se izognili novi revščini.
Sodobni ekonomski migranti ne hitijo v Severno Korejo ali Venezuelo, ampak v liberalne demokratične države prostega trga.
A v nekaterih državah, celo v svobodnem svetu, levi politiki še vedno spodbujajo idejo socialističnega gospodarstva in družbe. Ljudje, ki volijo takšne politike, volijo bolj v upanju kot na podlagi izkušenj.
Slavni teolog, matematik in filozof iz 14. stoletja William iz Ockhama nam je dal pravilo, ki se imenuje Ockhamovo rezilo, ki pomeni “najpreprostejša razlaga je običajno najboljša”.
V tem primeru je jasna in preprosta razlaga ta, da socializem kot gospodarski in družbeni sistem ne deluje.
Zakaj torej nekateri politiki še naprej poskušajo prodati to neuspešno vero? Zakaj so na napačni strani zgodovine?
Keith Miles