Jeseni leta 1944 so vsa predstavništva predvojnih slovenskih demokratičnih strank ustanovila skupni Narodni odbor za Slovenijo (NO). Sestavljale so ga naslednje stranke: Slovenska ljudska stranka (SLS), Slovenska demokratska stranka (SDS) in demokratično krilo Socialistične stranke (SS).
NO je bil zakoniti predstavnik slovenskega naroda, saj so ga sestavljali zadnji svobodno in demokratično izvoljeni politični predstavniki. Člani NO so kmalu po ustanovitvi podpisali izjavo, s katero so določili okviren program slovenskih demokratičnih strank.
Izjava je vsebovala naslednje zahteve:
- Vse slovensko ozemlje naj se združi v Zedinjeno Slovenijo.
- Narodna država Slovenija naj bo del demokratične, federativne in socialno pravične Jugoslavije.
- Jugoslavija naj bo federativna država, v kateri bo imela zvezna oblast le tiste naloge in pravice, ki ji jih bodo po ustavni pogodbi podelile države članice.
- Potrebna je socialna in gospodarska prenova, ki bo državljanom zagotovila človeka vredno življenje.
Narodno izjavo NO je pozneje podpisalo še 290 nekdanjih županov, poslancev in javnih delavcev. NO je načrtoval povezovanje vseh domobrancev iz okolice Ljubljane, z Gorenjske in Primorske ter ilegalnih oddelkov kraljeve vojske (četnike) v Slovensko narodno vojsko, ki bi prisegla zvestobo kralju in se s tem vključila v sklop zavezniških sil.
To se ni zgodilo prej, Slovensko narodno vojsko so razglasili šele 3. maja 1945. Nemška državna policija Gestapo je namreč konec leta 1944 in na začetku leta 1945 ulovila več kot sto demokratičnih politikov in vplivnih ljudi, poleg njih pa tudi več višjih domobranskih oficirjev, predstavnike ilegalnih legij ter tudi častnike in domobrance po bataljonih, o katerih so izvedeli, da so člani podtalne protinemške mreže.
Najbolj znana med ujetimi politiki sta bila prof. Gosar in prof. Šolar, med vojaki pa polkovnika Peterlin in Dežman, stotnik Ilovar ter poveljnik stiškega udarnega bataljona major Križ. Ujete civiliste in domobrance so Nemci odvedli v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer so ostali do konca vojne. Ob koncu vojne so komunisti v Dachauu ujete domobranske častnike, ki so preživeli, zvezane skrivaj prepeljali v Jugoslavijo in jih na božičnem procesu obsodili na smrt.
Da bi vse demokratične sile pred zavezniki pokazale svojo enotnost, je NO 3. maja 1945 sredi okupirane Ljubljane v dvorani na Taboru sklical zasedanje slovenskega parlamenta, v katerem so bili, poleg pred vojno svobodno izvoljenih poslancev in županov, prisotni tudi zastopniki vseh ilegalnih demokratičnih organizacij.
Temu zgodovinskemu zasedanju je kot najstarejši izvoljeni poslanec predsedoval časnikar Franc Kremžar. Parlament je potrdil NO, ki mu je predsedoval dr. Jože Basaj in razglasil osvoboditev Slovenije ter ustanovitev slovenske države v okviru Jugoslavije. Vse protikomunistične vojaške enote so preimenovali v Slovensko narodno vojsko.
Poleg slovenskega parlamenta je NO pripravil tudi načrt slovenske vlade in njeno sestavo, ki naj bi prisegla in prevzela posle naslednji dan, torej 4. maja 1945. To se ni zgodilo, saj so Nemci pobesneli, ko so v časopisu Slovenec prebrali, kaj se je 3. maja 1945 zgodilo v središču Ljubljane. Zapis je bil sledeč:
Združena Slovenija vstaja!
LJUBLJANA, 3. maja. Na nocojšnji zgodovinski seji prvega slovenskega parlamenta je bil z navdušenjem sprejet naslednji oklic:
SLOVENSKEMU NARODU!
V smislu Atlantske listine in drugih svečanih izjav demokratičnih zaveznikov o svobodni odločitvi in demokratični ureditvi narodov
NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO
v odločilni in usodni zgodovinski uri slov. naroda proglaša,
da je za vse ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci, ustanovljena narodna država Slovenija kot sestavni del demokratično in federativno urejene kraljevine Jugoslavije.
Narodni odbor za Slovenijo postavlja slovensko vlado kot začasni najvišji upravni organ za območje narodne države Slovenije.
Slovenska narodna vojska je prevzela skrb za red in mir v narodni državi in bo zavarovala slovenske meje. Slovenski domobranci in druge narodne oborožene enote so se stavile v službo Narodnemu odboru za Slovenijo, že položile vojaško prisego kralju in slovenskemu narodu ter s tem vstopile v slovensko narodno vojsko kot sestavni del kraljevske jugoslovanske vojske v domovini.
V narodni državi Sloveniji bo mogla vsaka stranka po načelih svobode in demokracije razvijati svoje sile in uveljavljati svoja stremljenja. Zato poziva Narodni odbor za Slovenijo vse stranke, da z njim sodelujejo in tako omogočijo politično in socialno konsolidacijo slovenskega naroda.
Narodni odbor za Slovenijo poziva vse Slovence k obči spravi, da ne bodo skromne in oslabljene narodne sile vezane v notranji borbi, ko jih v tem zgodovinskem trenutku rabimo sproščene in enotne za uresničenje najvišjih narodnih koristi. Zato vabi partizanske oddelke, da takoj ustavijo vse sovražnosti proti slovenski narodni vojski in vse nastope proti miroljubnemu slovenskemu prebivalstvu, da tako preneha strahotno bratomorno krvoprelitje.
Narodni odbor za Slovenijo poziva vse Slovence, da v tem odločilnem trenutku ohranijo narodno disciplino, da se vedejo do vseh dostojanstveno, da opustijo vsako osebno obračunavanje in sledijo ukrepom narodne vlade.
Ljubljana, ki postane prvič v zgodovini po zaslugi zmagovitega zavezniškega orožja in naših naporov prestolnica Zedinjene Slovenije, mora biti v vsem vzor narodne zavednosti, politične zrelosti in državljanske discipline.
Zaupajoč v vsemogočnega Boga, ki vodi usodo narodov, in zanašajoč se na podporo velikih demokratičnih zaveznikov poziva Narodni odbor za Slovenijo vse Slovence k sodelovanju za blagor domovine, k edinosti in spravi, ker je le s tem zagotovljen obstoj in napredek slovenskega naroda.
Živel kralj Peter II.!
Živela federativna kraljevina Jugoslavija!
Živela narodna država Slovenija!
LJUBLJANA, dne 3. maja 1945
Kot je splošno znano, naslednje seje slovenskega demokratičnega parlamenta ni bilo. General Rupnik je po kratkih pogajanjih z NO odstopil kot poveljnik domobrancev, na to mesto pa je NO imenoval polkovnika oz. generala Franca Krenerja. Kmalu zatem so je pričela Slovenska narodna vojska skupaj s tisoči civilnih beguncev umikati na Koroško čez Karavanke, in sicer pred napredujočimi komunističnimi enotami.
Pomen prvega slovenskega parlamenta dobro poudarijo misli kulturnika dr. Tineta Debeljaka, ki je dvajset let pozneje izpostavil (glej prispevek dr. Helene Jaklitsch v knjigi Od deželnega do državnega zbora, 2024, 327–345): “Z njim se zaključuje ena doba naše zgodovine in naših borb in začenja nova – ta seja je postala mejnik med domovino in našim zdomstvom in je tudi poizkus izpred dvajsetih let, kako ustvariti iz okupirane Slovenije demokratično urejeno državo in ne totalitarnega nasilja, kar je Slovenija sedaj. 3. maj pomeni žarek svobode, ki se je za hip prikazala kot zarja med enim in drugim totalitarnim režimom. Četudi ni uspel, ostal nam je pa svetel sen /…/ in pomemben dogodek naše zgodovine.”
Te težnje, želje in sen generacij Slovencev je v letih 1990–1992 uresničila koalicija DEMOS pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika in z njo Demosova osamosvojitvena vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta, in sicer z ustanovitvijo samostojne, neodvisne in demokratične Republike Slovenije.
Več o seji slovenskega demokratičnega parlamenta je mogoče prebrati tukaj.
Demokracija